Pravni izzivi povezani z epidemijo koronavirusa (CoVID-19)

Zaradi številnih ukrepov, ki jih pristojni organi (utemeljeno) sprejemajo z veliko hitrostjo, z namenom, da bi preprečili širitev virusa in ublažili škodo, ki jo ta povzroča gospodinjstvom in gospodarstvu, kot tudi zaradi neposrednih vplivov samega virusa na poslovanje podjetij, se v praksi pojavljajo številna pravna (in druga) vprašanja. 

Po svoji »pravni biti« je koronavirus nalezljiva bolezen, kot jo opredeljuje Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). Zaradi hitrega širjenja nalezljive bolezni, je Slovenija dne 12. marca 2020, tj. dan po tem, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) razglasila pandemijo, razglasila epidemijo koronavirusa. Epidemija je oznaka za nenaden izbruh in hitro širjenje človeške nalezljive bolezni, v kateri močno presega normalno obolevnost.  Pandemija pa predstavlja epidemijo, ki je prizadela človeštvo na velikem geografskem področju. Pojav epidemije ustreza tudi definiciji naravne nesreče, kot jo opredeljuje 8. člen Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). 

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj v teh dneh je, ali koronavirus predstavlja višjo silo in če da, kako tovrstna višja sila vpliva na različna pogodbena in druga pravna razmerja. Osnovna opredelitev višje sile (čeprav zakonodajalec ni uporabil tega pojma, ki je sicer ustaljen v pravni teoriji in sodni praksi) v slovenskem civilnem pravu je podana v 153. členu Obligacijskega zakonika (OZ) -  tj. v določbi, ki ureja odgovornost imetnika nevarne stvari za škodo, ki jo ta povzroči - ki določa, da mora iti pri višji sili za vzrok (za škodo), ki ne izvira iz dotične stvari ali dejavnosti (tj. zunanji vzrok) in ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Glede na opredelitev višje sile, ki je ustaljena v naši teoriji in sodni praksi, epidemija koronavirusa po našem mnenju ustreza pojavu višje sile, saj gre za nepričakovan zunanji vzrok, katerega posledicam se ni mogoče povsem izogniti in ga tudi ne odvrniti. 

Okoliščina, da epidemija koronavirusa predstavlja pojav višje sile, ne pomeni, da se bo vsakdo, čigar izpolnjevanje pogodbenih (ali drugih) obveznosti je zaradi koronavirusa postalo oteženo, lahko svojih obveznosti razbremenil tako, da se bo skliceval na nastanek višje sile. Morebitni  pravni vpliv teh okoliščin na posamezno pravno razmerje, bo potrebno presojati od primera do primera. Ločevati je potrebno tudi med posledicami same epidemije in oblastnih ukrepov, ki so oz. bodo sprejeti na tej podlagi.

Ena izmed pogostejših preuranjenih domnev, ki se v praksi pojavlja je npr. ta, da lahko najemnik poslovnih prostorov že na podlagi zakona preneha plačevati najemnino v primeru, če zaradi višje sile v predmetu najema začasno ne more ali ne sme več opravljati svoje dejavnosti in če so se zaradi tega zmanjšali njegovi prihodki. Opisana višja sila ne predstavlja dogodka, s katerim bi se najemnik samodejno razbremenil svojih obveznosti, saj mu najemodajalec še vedno zagotavlja najem poslovnega prostora, tj. izpolnjuje svojo temeljno pogodbeno obveznost. 

Odgovor na vprašanje, kaj si lahko najemnik obeta v takšnem primeru, bo potrebno primarno iskati v najemni pogodbi oz. v konkretnem pogodbenem razmerju med strankama. Če stranki s pogodbo nista uredila posledic za nastop višje sile, bo najemnik npr. za razvezo pogodbe moral izkazati nastanek pogojev iz 112. člena OZ, tj. da bi bilo pogodbo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kot je. V primeru, če najemodajalec ne bo pristal na razvezo pogodbe ali ponudil pravične spremembe pogodbe, bo moral najemnik svoj zahtevek za razvezo pogodbe uveljavljati po sodni poti. Če bo z zahtevkom za razvezo pogodbe uspel, pa bo moral najemodajalcu tudi povrniti škodo, ki je temu zaradi razveze nastala. 

Primarni vir odgovorov na vprašanja glede posledic koronavirusa na konkretno pogodbeno razmerje – zaradi relativno širokega načela pogodbene svobode – predstavljajo konkretne pogodbe s posameznimi pogodbenimi partnerji. To velja za vse vrste pogodb, pri čemer bo pri pogodbah z mednarodnim elementom pomembno tudi to, katero pravo sta pogodbeni stranki izbrali, saj različni pravni sistemi pojem in posledice višje sile urejajo različno.  

Kar se tiče zakonskih podlag na področju slovenskega (obligacijskega) prava, bo poleg omenjene določbe 112. člena OZ, ki ureja pravice posamezne pogodbene stranke v primeru bistveno spremenjenih okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, potrebno od primera do primera preverjati tudi, ali so izpolnjeni pogoji po 116. členu OZ, tj. ali je izpolnitev pogodbe s strani (vsaj) ene pogodbene stranke postala nemogoča iz objektivnih razlogov. Koronavirus praviloma ne bo neposredno preprečil izpolnitve pogodbe (razen če bi npr. stranka, ki mora osebno izpolniti pogodbeno obveznost, npr. poklicni pevec, tako zbolela, da te obveznosti zaradi bolezni ne bo mogla izpolniti) – bolj verjetno pa je, da bo izpolnitev pogodbe preprečil kakšen izmed oblastvenih ukrepov, ki so sprejeti zaradi koronavirusa (npr. organizacija kakršnihkoli javnih prireditev je zaradi odlokov vlade postala objektivno nemogoča, prav tako npr. izpolnitev številnih obveznosti na področju gostinstva, hotelirstva, gostinstva, prevoz potnikov idr.). V takšnih primerih bosta obe pogodbeni stranki postali prosti svojih pogodbenih obveznosti (v primeru delne izpolnitve, bo prenehal neizpolnjen del obveznosti) in bosta morali druga drugi povrniti to, kar sta že prejeli na podlagi pogodbe. 

Zaradi epidemije koronavirusa in njenih posledic, lahko pričakujemo tudi to, da se bodo številna podjetja – in tudi posamezniki – začeli soočati z likvidnostnimi in drugimi težavami, zaradi katerih bo lahko tista stranka, katere terjatev bo postala ogrožena, uveljavila ugovor ogroženosti iz 102. člena OZ. Številne družbe se bodo iz tega razloga lahko odločile tudi za ukrepe refinanciranja ali celo preventivnega prestrukturiranja svojih obveznosti (ki jih v tem sestavku ne obravnavamo podrobneje).

Med bolj pogostimi posledicami višje sile, bo tudi (dogovorno ali pogodbeno predvideno) podaljševanje rokov za izpolnitev pogodbenih obveznosti (za čas trajanja višje sile oz. njenih posledic), z izjemo primerov, kjer z izpolnitvijo po prvotno dogovorjenem roku ne bi bilo mogoče doseči namena pogodbe (npr. v primeru, kjer kupec kupuje zaročni prstan za snubitev na določen datum in kjer dobava prstana dva tedna po prvotno dogovorjenem roku ne bi več dosegla želenega namena). 

Ker bo vpliv koronavirusa na pogodbena razmerja v veliki meri odvisen od trajanja epidemije, njenih (škodnih) posledic ter od ukrepov oblastvenih organov, ki bodo sprejeti na tej podlagi, v tem delu sestavka prvenstveno opozarjamo na predvidene pravne posledice in na relevantne pravne institute, ki bi lahko prišli v poštev, saj so v tem trenutku šele začele nastajati škodne posledice koronavirusa in posameznih ukrepov.