Pravni izzivi povezani z epidemijo koronavirusa (CoVID-19)

V četrtem poglavju Zakon o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV) ureja mobilno aplikacijo za obveščanje o stikih z okuženimi z virusom SARS-CoV-2 in osebami, ki jim je bila odrejena karantena (mobilna aplikacija). Zakon našteva več namenov mobilne aplikacije, od varovanja zdravja in življenja ljudi, obveščanja uporabnikov mobilne aplikacije, da obstaja nevarnost, da bi se okužili z virusom SARS-CoV-2 zaradi dejstva, da so bili v bližini drugega uporabnika te mobilne aplikacije, ki je bil pozitiven na virus SARS-CoV-2 oziroma mu je bila odrejena karantena oziroma samoizolacija do ozaveščanja uporabnikov in podajanja priporočil. Za vzpostavitev in delovanje mobilne aplikacije je odgovorno ministrstvo, pristojno za javno upravo in naj bi po besedah ministra Boštjana Koritnika temeljila na odprtokodni rešitvi ter bo javna. Minister, pristojen za javno upravo, bo tudi objavil datum vzpostavitve delovanja mobilne aplikacije.

Za uporabnike primernega pametnega telefona je namestitev aplikacije obvezna, če so potrjeno pozitivni na virus SARS-CoV-2 ali če jim je bila odrejena karantena.

Kljub zagotovilom ministra Koritnika, da pri aplikaciji ne gre za sledenje, da aplikacija ne bo delovala na sistemu GPS in ne bo omogočala shranjevanja geolokacijskih podatkov, Vlada pa naj bi se zgledovala po dobrih praksah iz drugih držav, je bila do predloga ZIUPDV izredno kritična Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora, kar izhaja tudi iz Mnenja o predlogu zakona o interventnih ukrepih za pripravo na drugi val COVID-19 (ZIUPDV), nujni postopek, EPA 1249-VIII (številka 411-01/20-62/14 z dne 3.7.2020). V nadaljevanju povzemamo stališča te služba, podana na straneh 10-17 omejenega mnenja.

Mobilna aplikacija bo zbirala podatke o stikih med uporabniki mobilne aplikacije, pri čemer oddaljenost in trajanje stikov med uporabniki, na podlagi katerih mobilna aplikacija beleži stike, predpiše minister, pristojen za zdravje, na podlagi izhodišč Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ).

Mobilna aplikacija ne sme omogočati identifikacije uporabnika, zbiranja podatkov o njegovi lokaciji in njegovih drugih osebnih podatkov. Kljub temu se postavlja vprašanje, ali ne gre pri obdelavi podatkov vendarle za nedovoljeno obdelavo. Oseba, ki ji bo odrejena karantena naj bi na primer dobila naključno kodo, ki naj bi jo vnesla v aplikacijo. Ker povezava med kodo in to osebo vendarle obstaja (saj drugače ne bi mogla dobiti kode), govorimo o obdelavi osebnih podatkov oziroma ne moremo govoriti o »anonimni obvezni uporabi« mobilne aplikacije. Kot opozarja na primer zakonodajnopravna služba DZ, preverjanje, ali je oseb spoštovala določbo o obvezni namestitvi mobilne aplikacije, ni mogoče brez obdelave njenih osebnih podatkov. Po stališču zakonodajnopravne službe DZ bo anonimnost namestitve oziroma uporabe mobilne aplikacije le navidezna.

Pri namenu vzpostavitve in delovanja mobilne aplikacije se sicer omenjano tudi osebe v samoizolaciji. Vendar pa v členih, ki urejajo obvezno namestitev aplikacije oziroma vnos naključnih kod za enkratno uporabo, te osebe niso navedene, temveč so poleg obolelih navedene osebe, ki jim je bila odrejena karantena. (Prav v zvezi s samoizolacijo je zakonodajno-pravna služba opozarjala, da ta ni pravno urejena oziroma da zanjo ne obstaja pravna podlaga v Zakonu o nalezljivih boleznih (ZNB). ZNB določa dva ukrepa v zvezi z omejitvijo svobode gibanja: prvi je izolacija, drugi je karantena. Oba sta odrejena z odločbo; samoizolacija, ki sledi priporočilu zdravnika, pa nima pravnih učinkov in zato ni ukrep, ki se odreja in ki lahko posamezniku omeji svobodo gibanja.)

Namestitev in uporaba mobilne aplikacije je načeloma prostovoljna, vendar pa ZIUPDV določa tudi primere, ko je obvezna. Kršitev določbe o obvezni namestitvi je prekršek, ki se po 47. členu ZIUPDV kaznuje z globo od 100,00 do 600,00 EUR.

Obvezna namestitev mobilne aplikacije in obdelava osebnih podatkov v javnosti sprožata največ polemik, zaradi česar lahko kmalu pričakujemo ustavno presojo četrtega poglavja ZIUPDV. Na spornost določb je opozarjala tudi zakonodajnopravna služba Državnega zbora. Po stališču te službe je ureditev iz četrtega poglavja ZIUPDV v delu, v katerem se nanaša na obveznost namestitve, podnormirana (določbe tega poglavja niso dovolj natančne, jasne in izčrpne) ter posledično protiustavna. Nadalje omenjena služba dvomi, da gre za primeren ukrep za dosego dopustnega cilja varovanja zdravja. 

Zakonodajnopravna služba DZ opozarja na nedoločnost pojma »primernega pametnega telefona« ter na nedopustno diskriminacijo v posledici razlikovanja oseb na podlagi uporabe »primernega pametnega telefona.«

Poleg imetništva oziroma uporabe pametnega telefona zakonodajnopravna služba opozarja še na druge, povsem praktične vidike. Postavlja se vprašanje morebitnega ogrožanja zdravja oseb, ki jim lahko škodi uporaba brezstičnih tehnologij (na primer srčni bolniki s srčnim spodbujevalnikom in Bluetooth tehnologija) ter zagotovitve dostopa do interneta (wi-fi ali podatkovni prenos) in vklopa Bluetooth signala v telefonu.

Sporno je tudi trajanje ukrepa obvezne namestitve mobilne aplikacije, saj ukrep prekliče Vlada in ne Državni zbor, pri čemer pa ni določeno obdobje v katerem naj bi to naredila (in lahko ukrep traja nerazumljivo dolgo).

Dokler ne bo sprejeta drugačna odločitev, bodisi v Državnem zboru bodisi s strani Ustavnega sodišča, bo namestitev mobilne aplikacije za zgoraj navedene osebe obvezna, kršitev te obveznosti pa kaznovana z globo. Vendar lahko kmalu po uveljavitvi zakona (in še pred možnostjo dejanske uporabe aplikacije, ki trenutno niti še ne obstaja), pričakujemo pobude za ustavno presojo tega dela ZIUPDV, vključno s predlogi za zadržanje izvajanja zakona v tem delu. O novostih na tem področju vas bomo še naprej obveščali.

Za preostale novosti priporočamo, da spremljate našo spletno stran ali pa se prijavite na novičke s klikom na to povezavo.