6. 7. 2015

Odškodnina iz naslova izgube užitka na počitnicah

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. VSRS sklep II Ips 160/2013 s 23. 4. 2015 odločilo, da lahko oškodovanec terja odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova izgube užitka na počitnicah oziroma zaradi izgube dopusta, čeprav slovenska zakonodaja (konkretno Obligacijski zakonik) te vrste škode ne našteva izrecno med pravno priznanimi oblikami škode.
V primeru, na katerega se nanaša citirana odločba, je tožnik potrošnik, tožena stranka pa organizator potovanja. Tožnik je tožbo vložil, ker storitve, ki jih je prejel, niso ustrezale pogodbeno dogovorjeni kakovosti storitev. Tožniku je bilo obljubljeno bivanje v hotelu visokega standarda, s široko ponudbo storitev (t. i. »all inclusive« paket), dejansko pa je bil nameščen v hotelu, v katerem so še potekala gradbena dela in ki še ni zagotavljal številnih storitev, ki so bile tožniku obljubljene. Tožnik je bil zaradi tega razočaran in jezen ter si med dopustom ni uspel odpočiti od dela. Dobil je povrnjene stroške turističnega aranžmaja, s tožbo pa je zahteval še odškodnino za nematerialno škodo, ki jo je utrpel zato, ker mu tožena stranka ni zagotovila pogodbeno dogovorjenih storitev.
Medtem, ko sta sodišči prve in druge stopnje zahtevek tožnika za plačilo nematerialne škode zavrnili, je Vrhovno sodišče tožnikovi zahtevi za revizijo ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na razlago 2. odstavka 5. člena Direktive Sveta 90/314/EGS s 13. 6. 1990 o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih (Ur. l. RS, št. 158/90), ki jo je sprejelo Sodišče Evropske unije (SEU) v sodbi Leitner protiDeutschland GmbH Co. Kg, opr. št. C-168/00 z 12. 3. 2002. SEU je v zgoraj navedeni sodbi sprejelo odločitev, da je Direktivo Sveta 90/314/EGS potrebno razlagati tako, da se v čim večji meri zagotovi varstvo potrošnikov. SEU je tako razsodilo, da vsem potrošnikom v državah Evropske unije (EU) izrecno pripada tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi užitka dopusta, ne glede na to, ali je v nacionalnih zakonodajah ta oblika nepremoženjske škode priznana ali ne.
Tovrstna odškodnina se lahko prizna v primerih, ko je bila posamezniku onemogočena telesna in duševna regeneracija na dopustu, saj je dopust kot sredstvo uživanja oziroma sprostitve namenjen prav temu. Posameznik, ki meni, da mu iz naslova izgube užitka na počitnicah pripada odškodnina, mora med postopkom jasno izraziti frustrirajoči občutek oziroma zaznavo izgube užitka ter samo izgubo.
Navedena odločba Vrhovnega sodišča je pomembna, saj potrošnikom povsem jasno priznava pravico, da od ponudnikov turističnih storitev (še posebej od organizatorjev potovanj) terjajo tudi odškodnino za nematerialno škodo. Nadalje pa je pomembna tudi odločitev Vrhovnega sodišča, da svojo odločitev opre na direktivo EU, ki v času odločanja še ni bila v celoti implementirana v nacionalno zakonodajo.
Zahtevek tožeče stranke v konkretnem primeru, za izgubo užitka na počitnicah v okviru izkoriščenih osmih dnevih letnega dopusta, znaša približno 3.500,00 EUR. O vrednosti odškodnine še ni bilo odločeno, saj bo o zahtevku moralo ponovno odločati sodišče prve stopnje.
<< Nazaj na seznam