13. 8. 2015

Plačilo za nadurno delo po novejši sodni praksi

Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) je v zadnjem času zavzelo stališča do nekaterih ključnih vprašanj v zvezi s plačilom nadurnega dela in neenakomerno razporeditvijo delovnega časa, torej do tematike, ki je že dlje časa deležna velike pozornosti strokovne in laične javnosti.

Vrhovno sodišče je v svojih nedavnih odločitvah odločno uveljavilo stališče Evropskega odbora za socialne pravice v zvezi s 4. členom Evropske socialne listine, ki pravi, da mora biti odmena za nadurno delo vedno višja od plačila za redno delo, saj je bil vložen večji napor delavca. Tako stališče velja tudi v primeru »kompenzacije« nadur s prostimi urami, zato kompenzacija nadur s prostimi urami v

razmerju 1 : 1 ni skladna z namenom ureditve nadurnega dela. Delavcem mora biti za nadurno delo zagotovljeno določeno plačilo.

V sodbi, opr. št. VSRS sodba VIII Ips 80/2015 z 12. 5. 2015, se je Vrhovno sodišče osredotočilo na vprašanje plačila dela nad polnim delovnim časom v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa. V konkretnem primeru je bil zaradi narave in organizacije dela pri toženi stranki (Policija) delovni čas neenakomerno razporejen, pri čemer je za izravnavo presežka in primanjkljaja ur policistov veljalo polletno referenčno obdobje. Če je po tem obdobju policistom ostalo še kaj »plus ur«, je tožena stranka odredila njihovo koriščenje v naslednjem referenčnem obdobju. Tožena stranka je presežek ur »poplačala« s prostimi dnevi, ki jih je plačala kot redne ure, torej brez dodatka preko polnega delovnega časa (v konkretnem primeru v višini 30 %). Vrhovno sodišče je sledilo zahtevku policista in odločilo, da vse ure, ki so ostale neizkoriščene po poteku posameznega referenčnega obdobja, predstavljajo delo preko polnega delovnega časa (nadurno delo). Sodišče je skladno s stališčem Evropskega odbora za socialne pravice štelo, da je ne samo plačilo, temveč tudi kompenzacija opravljenih ur s prostimi urami primerna odmena za nadurno delo. Delodajalec pa mora delavcem v obeh primerih plačati še dodatek, ki je predviden za plačilo nadurnega dela (za 10 ur bi tako npr. moral omogočiti koriščenje 13 rednih ur).

Nadalje je Vrhovno sodišče v sodbi, opr. št. VSRS sodba X Ips 41/2013 z 18. 12. 2014, ureditev nadurnega dela presojalo v povezavi s krajšim delovnim časom. Iz odločbe sodišča je moč razbrati, da slednje kot pravilno šteje delovno razmerje za nedoločen čas in za polni delovni čas, saj le tako delovno razmerje delavcu omogoča poln obseg socialnih pravic in zadostno stopnjo finančne varnosti. Če ima delavec krajši delovni čas od polnega, mu mora biti za preostali delovni čas do polnega omogočeno, da lahko delo poišče drugje. Ta namen pa ne more biti dosežen, če delavec tudi v primeru krajšega delovnika (pogosto) opravlja nadurno delo ali če je njegov delovni čas neenakomerno razporejen.

Posledično sme delodajalec naložiti oz. odrediti delo preko dogovorjenega krajšega delovnega časa le v izjemnih primerih in pod predpisanimi pogoji, in sicer (i) če je to dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi ali (ii) če je v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo dogovorjena možnost neenakomerne razporeditve (ali začasne prerazporeditve) delovnega časa, ki je ustrezno določena in realizirana. V slednjem primeru mora delodajalec ustrezno načrtovati ure delavca že znotraj referenčnega obdobja ter stremeti k temu, da se na koncu referenčnega obdobja delavčeva delovna obveznost izenači oziroma čimbolj približa pogodbeno dogovorjeni. Le izjemoma naj bi prihajalo do viška ur tudi po koncu referenčnega obdobja, saj tudi v takšnem primeru velja pravilo, da se delavcem s krajšim delovnim časom ne sme nalagati dela preko dogovorjenega delovnega časa. Redno odrejanje ur nad dogovorjenim delovnim časom v referenčnem obdobju in prenašanje večjega števila takšnih ur v naslednja referenčna obdobja ne predstavlja samo neustreznega načrtovanja delovnega časa, temveč se lahko šteje tudi za zlorabo. Presežke ur na koncu referenčnega obdobja je – kot že navedeno zgoraj – treba plačati enako kot nadurno delo.

V revizijski presoji pri Vrhovnem sodišču je tudi pravno vprašanje, ali ima delavec pravico do dodatka za opravljeno nadurno delo le za fond ur, ki je določen z zakonom (nadurno delo lahko traja največ 8 ur na teden, 20 ur na mesec in 180 ur na leto), ali za vse ure nad polnim delovnim časom. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je delavec ne glede na količino nadur upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Vendar pa je sodna praksa nižjih sodišč temeljila na stališču, da se delavcu z dodatkom za nadurno delo obračunajo samo ure do zakonskega dovoljenega maksimuma, za dejansko opravljene ure, ki maksimum presegajo, pa delavcu pripada le pravica do plačila za redno delo. Glede na zgoraj omenjeno sodno prakso najvišjega sodišča je pričakovati, da bo Vrhovno sodišče tudi v tem primeru odločilo, da so delavci za vse dodatno opravljene ure upravičeni do posebnega dodatka za nadurno delo, in sicer tudi v primeru, če delavec opravi več nadur, kot je dovoljeno z zakonom.

Novejša sodna praksa je pomembna predvsem za tiste delodajalce, ki so delavcem v primeru koriščenja nadur omogočali zgolj koriščenje dejansko opravljenih nadur brez ustreznega časovnega pribitka in pa za delodajalce, ki imajo velik delež delavcev, zaposlenih za krajši delovni čas od polnega.

<< Nazaj na seznam