11. 9. 2015
Od 17. avgusta dalje je v veljavi Uredba (EU) št. 650/2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju s 4. julija 2012 (Uredba o dedovanju), ki poenostavlja postopke povezane z dedovanjem z mednarodnim elementom znotraj EU (z izjemo Velike Britanije, Irske in Danske, kjer se uredba ne bo uporabljala).
Zaradi različnih nacionalnih kolizijskih norm, je bilo v primerih čezmejnega dedovanja (npr. v primeru smrti družinskega člana, ki ima premoženje v drugi državi EU) večkrat sporno, organ katere države članice je pristojen za obravnavo dedovanja po pokojni osebi in katero pravo se uporablja za uvedbo dedovanja. Povsem običajno je bilo, da so sodišča v različnih državah članicah vodila vzporedne zapuščinske postopke, pri čemer njihove odločitve o razdelitvi zapuščine zaradi različnih zakonodaj niso bile vedno enake. Cilj Uredbe o dedovanju je torej poenotenje predpisov mednarodnega zasebnega prava v primeru dedovanja.
Uredba o dedovanju tako za določitev splošne pristojnosti sodišč kot za določitev prava, ki se uporabi za celotno dedovanje, kot splošno merilo določa državo članico, kjer je imel zapustnik
običajno prebivališče ob smrti. Za določitev kraja običajnega prebivališča mora sodišče, ki obravnava dedovanje, oceniti vse okoliščine življenja zapustnika v letih pred in ob njegovi smrti, ki izkazujejo posebej tesno in trdno povezavo z tozadevno državo (dolžina in pogostost bivanja v tej državi, razlogi in izpolnitev pogojev za prebivanje, tesna povezava z državo kot je središče interesov njegove družine, kraj družabnega življenja itd.). V primerih, ko je iz vseh okoliščin razvidno, da je bil zapustnik tesneje povezan z državo, kjer ni imel običajnega prebivališča, pa se mora za dedovanje uporabiti pravo države, s katero je bil tesneje povezan (t.i. odstopna klavzula).
Merilo običajnega prebivališča ne bo le poenostavilo postopke, marveč bo državljanom EU zagotovilo tudi pravno varnost, saj bodo lahko že vnaprej načrtovali svoje zapuščinske zadeve. Izjemoma uredba dopušča tudi dogovor o izbiri sodišča oziroma dogovor o uporabi prava druge države članice. Tako lahko oseba, ki živi v tujini, v oporoki izrecno navede, da se za urejanje celotnega dedovanja po njej uporabi pravo države, katere državljan je. Taka avtonomija oporočitelju omogoča, da izvede učinkovito lokalizacijo elementov, ki ga povezujejo z državo, katere državljan je.
Uredba o dedovanju uvaja enotno evropsko potrdilo o dedovanju, s katerim bodo dediči, volilojemniki, izvršitelji oporoke in upravitelji zapuščine lahko dokazovali svoj status in uveljavljali svoje pravice iz dediščine v katerikoli drugi državi članici. Evropsko potrdilo o dedovanju ima dokazno moč (dokazuje npr. kdo je upravičen do zapuščine ali določenega premoženja iz zapuščine, do kakšnega deleža zapuščine je upravičen, kdo ima pooblastilo za izvrševanje oporoke ali upravljanje z zapuščino itd.) in je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register držav članic. Ker potrdilo ni izvršilni naslov, na podlagi katerega bi zapustniki lahko dosegli vpis pravice iz zapuščine na nepremičnini ali premičnini v ustreznem registru, Uredba uzakonja avtomatično priznanje pravnomočnosti in izvršljivosti odločb v dednopravnih postopkih brez posebnih postopkov. Slovenija mora v ta namen še sprejeti potrebne predpise za uskladitev zakonodaje z Uredbo o dedovanju ter določiti organ, ki bo pristojen za izdajo Evropskega potrdila o dedovanju. Notarska zbornica Slovenije si prizadeva, da bo ta pristojnost pripadala notarjem in ne na primer sodiščem.
Določila uredbe se uporabljajo v primeru dedovanja po osebah, ki bodo umrle po trenutku veljave zakonodajnega akta, torej od 17. avgusta 2015 naprej.