Publikacije

Sodišče Evropske unije (SEU) se je v zadevi C-266/14 ukvarjalo z vprašanjem, ali se pot na delo in z dela v primeru terenskega dela všteva v delovni čas glede na določbe Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. V konkretnem primeru sta španski družbi Tyco Integrated Security in Tyco Integrated Fire & Security Corporation Servicios (Tyco), ki nameščata in vzdržujeta varnostne sisteme, zaprli svoje regijske enote in terenskim delavcem naročili, da naj se po novem na obisk k strankam odpravijo od doma in ne iz poslovalnic delodajalca. Delodajalec je delavcem posredoval dnevni seznam strank, skupaj z urnikom sestankov in načrtom poti v različne kraje. Tyco kljub ukinitvi poslovalnic načina obračunavanja delovnega časa ni prilagodil spremenjenim okoliščinam. Štel je, da čas vožnje od doma do prve stranke in od zadnje stranke domov ne spada v delovni čas, enako kot prej v primeru poti od doma do pisarne in nazaj. To je posledično pomenilo, da so delavci, ki niso več imeli stalnega delovnega mesta, včasih za »pot na delo« potrebovali tudi več kot 100 km, za kar so porabili celo do 3 ure svojega časa, ki pa jim ni bil priznan kot delovni čas.

Taka praksa je po mnenju SEU nedopustna. Če delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, se potovanje med njihovim prebivališčem in poslovnimi prostori prve stranke in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, všteva v delovni čas. SEU je štelo, da delavci v času vožnje namreč izpolnjujejo svoje naloge in dolžnosti iz delovnega razmerja (naloge vožnje iz regionalne poslovalnice do prve stranke in od zadnje stranke do te poslovalnice so bile že prej del dolžnosti in nalog in se je ta čas štel v delovni čas), saj so delavci v tem času na razpolago delodajalcu (delavci so delali po navodilih delodajalca, ki je lahko spremenil vrstni red strank in posamezen sestanek s stranko, tako da v času vožnje niso mogli prosto razpolagati s svojim časom v skladu z lastnimi interesi), ter da so delavci tudi v času vožnje delali (potovanje je bistvena značilnost dela delavcev, ki nimajo več stalnega kraja opravljanja dela).

Omenjena sodba je po našem mnenju pomemben precedens, ki bi lahko vplival tudi na prakso slovenskih sodišč. Kot izhaja iz javno dostopne sodne prakse, se višjeinstančna sodišča namreč še niso poglobljeno ukvarjala z vprašanjem časa na poti (predvsem ne s tem, ali se to šteje v delovni čas delavca ali ne), ki poteka od prebivališča delavca do prve stranke in od zadnje stranke domov. So pa sodišča v podobnih primerih (npr. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani v sodbi Pdp 618/2011 z 2. 12. 2011) že zavzela stališče, da se čas, ki ga delavci preživijo na službeni poti, ki poteka od poslovnega prostora delodajalca do naslova njegovih strank, kjer se opravlja delo, všteva v delovni čas.

Upravičeno lahko pričakujemo, da bodo zaradi omenjene sodbe SEU tudi domača sodišča v podobnih primerih štela, da je pot, ki jo delavec opravi od doma do prve stranke službena pot in da se takšna pot ne more šteti za pot na delo. Navedeno je pomembno zato, ker čas, ki ga delavec prebije na poti na delo in z dela, ne spada v efektivni delovni čas. Nasprotno pa čas, ki ga delavec prebije na službeni poti, spada v efektivni delovni čas, za kar je delavcu treba priznati tudi vse pravice iz delovnega razmerja. Za vse službene poti je namreč značilno, da jih odredi delodajalec, kar pomeni, da delavec s tem, ko opravi določeno pot, izpolnjuje navodilo delodajalca oziroma zanj opravlja delo.