7. 7. 2016
Vrhovno sodišče RS je 26. 1. 2016 s sklepom VIII Ips 246/2015 ugodilo predlogu za revizijo v zvezi s presojo 226. in 114. člena ZDR-1 in v svoji odločitvi pojasnilo, kdaj delavci pred upokojitvijo (t. i. starejši delavci po prej veljavnem ZDR) pridobijo zaščito pred odpovedjo.
Zakon o delovnih razmerjih (»ZDR-1«) v 114. členu zagotavlja zaščito delavcem posameznikom, ki so dopolnili starost 58 let (»pogoj starosti«), kakor tudi delavcem, ki jim do upokojitve manjka do največ pet let pokojninske dobe. Takim posameznikom namreč brez njihovega soglasja, z izjemo zakonsko določenih izjem (npr. če imajo pravico do nadomestila za brezposelnost vse do upokojitve) ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi vse do pridobitve pravice do starostne pokojnine. ZDR-1 v 226. členu določa tudi prehodno obdobje za prehod na pogoj starosti 58 let, ki se od sprejema ZDR-1 v letu 2013 sorazmerno viša, vse do dosežene končne starosti 58 let v letu 2017. Sporno vprašanje je bilo, komu je z danim členom zagotovljeno varstvo – zgolj posameznikom, ki so predpisano starost do trenutka odpovedi že dopolnili ali tudi posameznikom, ki bodo to starost dopolnili kasneje v koledarskem letu (tj. v istem letu, a po podani odpovedi).
V konkretnem primeru (celoten sklep je dostopen tukaj) je tožena stranka (delodajalec) zoper odločitev sodišča druge stopnje, ki je pri razlagi določb zavzelo stališče, da bi do varstva bili upravičeni vsi, ki so kadarkoli v letu 2014 dopolnili starost 55 let, vložila predlog za revizijo. Delodajalec je namreč odpoved podal delavcu, ki pred odpovedjo še ni bil star 55 let, je pa to starost dopolnil pred koncem leta 2014. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je drugostopenjsko sodišče materialno pravo uporabilo napačno. Poglaviten za razlago je namreč t. i. »pogoj starosti«, določen v 114. členu ZDR-1, po katerem je delavec deležen varstva šele, ko v posameznem letu dopolni predpisano starostno mejo. Ni torej dovolj, da delavec v koledarskem letu dopolni predpisano starost, marveč je pogoj za to, da se lahko sklicuje na zakonsko varstvo, da je to starost že dopolnil v trenutku, ko mu je bila podana odpoved.
226. člen je torej treba razlagati skupaj s 114. členom ZDR-1 in ne neodvisno od njega. V nasprotnem primeru bi v prehodnem obdobju delavci uživali širše varstvo, pri čemer pa za takšno različno obravnavo ni ustreznih razlogov.
V letu 2016 to pomeni, da je skladno z 226. členom ZDR-1 delavec kot delavec pred upokojitvijo zavarovan samo v primeru, če je že pred podajo odpovedi dopolnil starost 57 let. Če v času podaje odpovedi še ni star 57 let, opisanega varstva po stališču sodne prakse ne uživa.