16. 1. 2017
Sodba delovnega sodišča Velike Britanije nakazuje morebitne spremembe v obravnavi samozaposlenih, ki ponujajo storitve prek mobilnih platform. »Samozaposlenim« delavcem podjetja Uber v Veliki Britaniji je sodišče namreč ugodilo glede zahtevka za izplačilo minimalne plače in priznanja ostalih pravic iz delovnega razmerja.
Delovno sodišče Velike Britanije je obravnavalo primer dveh nekdanjih delavcev (in ostalih) mednarodne korporacije Uber, ki sta v danem primeru uveljavljala pravice iz delovnega razmerja – plačilo minimalne plače, plačilo za čas dopusta in bolniške odsotnosti. Delovno sodišče je zahtevku ugodilo, sodba pa bi lahko imela pomembne posledice ne le za približno 40.000 taksistov, ki sodelujejo s podjetjem Uber v Veliki Britaniji, temveč za vse družbe, katerih poslovni model temelji na posredovanju dela izvajalcev storitev prek aplikacij/mobilnih platform.
Tožnika in drugi vozniki so za družbo Uber prek njene platforme opravljali storitve taksi prevozov. Koncept delovanja je danes dobro poznan, saj je v preteklem letu tovrstne storitve drug ponudnik začel ponujati tudi v Sloveniji. Vozniki opravljajo naloge taksista, in sicer tako, da nudijo storitev prevoza posameznikom, ki „storitev prevoza“ naročijo prek mobilne aplikacije družbe Uber. Delavci so med postopkom med drugim zatrjevali, da je njihovo delo potekalo pod izjemnim pritiskom, da so bili delovniki dolgi in da niso bili svobodni pri sprejemanju (oz. zavračanju) naročil strank. V nekaterih mesecih so delavci zaslužili manj kot 5 GBP na uro, kar je manj kot minimalna urna postavka, ki je sicer predpisana v Veliki Britaniji (v vrednosti 7,20 GBP na uro, za osebe starejše od 25 let). Nadalje je bilo ugotovljeno, da so bili v primerih, ko so stranke zavračali ali ko so te nasprotovale ceni storitve, tudi denarno sankcionirani.
Uber je v postopku poskušal dokazati, da ti vozniki niso delavci družbe. Podjetje se je branilo, i) da gre zgolj za mobilno platformo, ki predstavlja mozaik 30.000 majhnih podjetij, ii) da tem podjetjem dejansko pomaga rasti, kakor tudi, iii) da imajo vozniki možnost pogajanj za ceno prevoza.
Zatrjevalo je tudi, da tožniki niso zaposleni v družbi Uber, in tudi, da tak način dela omogoča svobodo in fleksibilnost, ki bi bila delavcem sicer odvzeta. Delovno sodišče argumentacije ni sprejelo, temveč je zaključilo, da so vozniki v celoti vezani na pogoje in obveznosti, kot jih določa Uber, in da so posledično v podrejenem oz. odvisnem razmerju.
Uber je že napovedal, da se bo zoper odločitev pritožil, delavci pa bodo na morebitna izplačila morali počakati do konca morebitnih sodnih postopkov. V primeru, da bo odločitev delovnega sodišča obveljala, je treba poudariti, da bi ta lahko imela daljnosežne posledice za vse ponudnike storitev, ki uporabljajo primerljive poslovne modele kot Uber, saj bi od njih terjala spremembo obstoječega poslovnega modela in cenovne politike, torej njihovih največjih konkurenčnih prednosti.