Publikacije

Obligacijski zakonik določa, da ima kupec v primeru, ko ima kupljena stvar napako in o njej pravočasno obvesti prodajalca, od njega (med drugim) pravico zahtevati znižanje kupnine. Zakon še pravi, da ta pravica kupca ugasne po enem letu, ko je kupec prodajalca obvestil o napaki. Sodna praksa, poenotena s strani Vrhovnega sodišča RS, sedaj navedeno določbo razlaga tako, da lahko kupec zahtevek na znižanje kupnine uveljavlja le sodno (in da torej lahko kupnino zniža le sodišče), in sicer v roku enega leta, ko je prodajalca obvestil o napaki.

Navedeno pomeni, da ni dovolj, da kupec od prodajalca v enem letu po obvestilu o napaki zahteva znižanje kupnine le z navadno izjavo, in da v primeru, če prodajalec temu zahtevku ne ugodi, kupec sodno uveljavlja zahtevo po znižanju kupnine v splošnih zastaralnih rokih. V skladu z aktualno sodno prakso mora kupec namreč v roku enega leta od obvestila o napaki vložiti tožbo, sicer pravico zahtevati znižanje kupnine izgubi. Pri tem je pomembno, da je tožbeni zahtevek postavljen pravilno, saj je v nasprotnem primeru tožba zavrnjena. 

Pravna teorija (oziroma njen del) opozarja na strogost in neživljenjskost opisanega pristopa, ki ne ustreza zahtevam današnjega poslovnega prometa, tako v primerjavi s tujo kot tudi z domačo ureditvijo. V drugih pravnih redih ima namreč kupec na voljo daljše roke za uveljavljanje svojih pravic, poleg tega pa pravice do znižanja kupnine ne rabi uveljavljati sodno, ampak le z izjavo nasprotni stranki. Prav tako pa je na primer po slovenski pravni ureditvi v primeru kršitve pogodbe možno odstopiti od pogodbe le z navadno izjavo, torej brez sodne intervencije. Tako se zdi, da zahteva po obveznem sodnem uveljavljanju znižanja kupnine v zelo kratkem, prekluzivnem roku, po nepotrebnem dodatno otežuje položaj kupca.