Publikacije

Namen Zakona o kolektivnih tožbah (ZKolT) je olajšati oškodovancem pridobitev odškodnine v primerih množičnega oškodovanja. Zaradi nesorazmernosti med vrednostjo posameznega zahtevka in stroški postopka, neznanja ali pasivnosti se oškodovanci praviloma niso odločali za vložitev tožb v individualnih sodnih sporih. Dober primer je nedavna afera »dieselgate«, množične kršitve pravic delavcev ali problem preplačila stroškov za elektriko pred nekaj leti. Institut kolektivne tožbe se lahko uporablja pri sporih na podlagi potrošniških pogodb, sporih zaradi drugih pravic potrošnikov, sporih zaradi varstva konkurence, sporih med izdajatelji in investitorjem na trgu finančnih instrumentov, delovnih sporih ter sporih, ki izvirajo iz odškodninske odgovornosti povzročitelja okoljske škode.

ZKolT uveljavlja kolektivno odškodninsko tožbo, na podlagi katere upravičena oseba v korist vseh oseb, ki so bile oškodovane, zahteva nadomestilo za prikrajšanje. Nadomestilo se lahko nanaša tako na povrnitev škode, vrnitev preplačila ali izpolnitev pogodbe. Kolektivno tožbo lahko vloži le organizacija (npr. potrošniška organizacija, sindikat ipd.) ali javni organ višji državni odvetnik (gre za novo funkcijo, ki bo uvedena z Zakonom o državnem odvetništvu), ne pa tudi posameznik.

Kot dodatno obliko varstva kolektivnih interesov ZKolT ureja kolektivno opustitveno tožbo, na podlagi katere upravičena oseba zahteva ustavitev nezakonitega ravnanja (npr. na področju varstva pred diskriminacijo). Na podlagi načela mirnega reševanja sporov pa ZKolT uvaja še institut kolektivne poravnave. 

Sodišče pri odločanju uporabi sistem vključitve (opt-in), pri katerem sodba zavezuje samo tiste oškodovance, ki izjavijo, da želijo biti vključeni ali sistem izključitve (opt-out), pri katerem sodba zavezuje vse oškodovance, razen tistih, ki izjavijo, da ne želijo biti vključeni. Če sodišče v sodbi ugodi tožbenemu zahtevku, lahko določi skupni znesek odškodnine, ali določi znesek, ki ga mora podjetje plačati vsakemu oškodovancu, ki izkaže, da izpolnjuje kriterije, določene v sodbi.

Vložena kolektivna tožba ali predlog za potrditev kolektivne poravnave ima učinek tudi na druge postopke. Glede istega primera množičnega oškodovanja ni dopustno začeti drugega kolektivnega postopka (če je vloženih več kolektivnih tožb, sodišče na podlagi zakonskih kriterijev presodi, katero bo odobrilo), morebitni postopki, začeti s samostojnimi tožbami, pa se prekinejo. Nadaljujejo se, če je kolektivni postopek pravnomočno končan brez vsebinske odločitve ali če vsebinska odločitev ne učinkuje za stranke postopka po samostojni tožbi. 

Za podjetja lahko kolektivne tožbe pomenijo predvsem negativno publiciteto, saj zakon določa tudi vodenje javnega registra kolektivnih tožb. Zaradi varstva utemeljenih interesov toženca lahko sodišče že v fazi odobritve odloči, da tožbe ne dopusti, če je vsebinsko očitno neutemeljena. Toženo podjetje bo zato moralo svojo obrambo dobro pripraviti že v fazi pred odobritvijo kolektivne tožbe.