Publikacije

Kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika je posebna oblika goljufije, ki jo je moč izvršiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer mora storilec za uresničitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja zasledovati goljufivi (preslepitveni) namen. Izvršitveno ravnanje je preslepitev drugega, tj. pri drugi osebi ustvariti zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali jo pustiti v zmoti o (ne)obstoju določenih okoliščin. Preslepitev se lahko stori s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo oz. ne bodo mogle biti izpolnjene. 

V navedenem primeru pred Vrhovnim sodiščem je bilo v opisu dejanja zavedeno, da se je obdolženi »dogovoril za obliko in pogoje poslovanja« in »vsakokrat obljubljal redno plačilo«. Tovrstne navedbe pa (ob kasnejši neizpolnitvi pogodbenih obveznosti) po presoji Vrhovnega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve, saj vsebina in narava navedenih ravnanj nista takšni, da bi bilo na njuni podlagi mogoče sklepati na obstoj zakonskega znaka preslepitve – gre namreč za taka ravnanja, ki so značilna za vsa pogodbena razmerja. Pogodbene zaveze oziroma obljube plačil s strani določenega dolžnika same po sebi tako še ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve in tudi ne kaznivega dejanja poslovne goljufije, saj je izpolnjevanje prevzetih obveznosti temeljna obveznost vsake od strank pogodbenega razmerja. 

Za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve se tako po novi praksi Vrhovnega sodišča zahteva zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam drugi stranki do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Slednje bo nedvomno vplivalo na število kazenskih ovadb zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki so bile letno vložene prav iz naslova obljubljanja rednih plačil, obljube poplačila dolga, neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti ipd.

Navedena odločitev Vrhovnega sodišča tako predstavlja pomemben mejnik pri obravnavi kaznivega dejanja poslovne goljufije nasploh, predvsem glede obravnave dolžniško-upniških razmerij, kjer ena od pogodbenih strank v dogovorjenem roku ne izpolni svoje obveznosti, bodisi delno bodisi v celoti.