7. maja 2018 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo sklep opr. št. II Ips 201/2017, v katerem je odločilo, da zahtevek tožnika, fizične osebe, ki je v sporu z banko zahteval (med drugim) ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da sklenitev kreditne pogodbe v tuji valuti ni nasprotovala prisilnim predpisom, da podlaga posla ni nedopustna ter da ni šlo za oderuški posel.
Vrhovno sodišče pa se je strinjalo s tožnikom, da sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri raziskali, ali je banka zadostila svojim obveznostim glede pojasnilne dolžnosti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem menilo, da pojasnilna dolžnost banke glede obstoja valutnega tveganja ni izčrpana že z vključitvijo določbe v pogodbo o tem, da je tožnik seznanjen z valutnim tveganjem. Bistvena posebnost kreditne pogodbe v tuji valuti je v tem, da se ob precejšnji devalvaciji domače valute kreditna obremenitev kreditojemalca lahko bistveno poveča. Ker je pri svetovanju in sklenitvi pogodbe banka nastopala kot strokovnjak na bančnem področju, tožnik pa kot laik, je bila pojasnilna dolžnost banke še toliko večja. Profesionalna skrbnost je tako banko zavezovala k posredovanju informacij na način, da bi tožnik lahko v celoti razumel ekonomske učinke spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti, preračunanih v domačo valuto.
Vrhovno sodišče je še odločilo, da če bo prvostopenjsko sodišče ob ponovni presoji ugotovilo, da banka svoje pojasnilne dolžnosti ni pravilno izpolnila, bo moralo prvostopenjsko sodišče opraviti še presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o valutni klavzuli, skladno s smernicami Sodišča Evropske unije. Šele če bi se izkazalo, da banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti in da je šlo hkrati za nepošten pogodbeni pogoj (tj. da je v konkretnem primeru banka ravnala v slabi veri in da je obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank), bi torej moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, da je bilo pogodbeno določilo in/ali celotna pogodba nična.
Navedena odločitev Vrhovnega sodišča tako pomeni, da niso vse kreditne pogodbe, sklenjene v švicarskih frankih ali drugi tuji valuti, avtomatsko nične oziroma neveljavne, pač pa, da mora sodišče na vsakem konkretnem primeru opraviti presojo, ali je banka pravilno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost ter ali je mogoče v konkretnem primeru pogodbeni pogoj označiti za nepoštenega.