Vstop v letošnjo poletno sezono bo med drugim zaznamoval tudi Zakon o spremembi Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-H), ki se je pričel uporabljati 1. julija 2018 in ki v slovenski pravni red prenaša Direktivo (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta s 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih, katere namen je posodobitev pravil o počitniških paketih, prilagoditev trgu turističnih potovanj in hitrejše odzivanje na potrebe potrošnikov in podjetij v dobi digitalne tehnologije (npr. krepitev pravic potrošnikov pri spletnih rezervacijah ipd.).
Največja sprememba, ki jo prinaša ZVPot-H, je podrobnejša opredelitev pojma »turistični paket«, ki je definiran kot vse kombinacije potovalnih storitev, ki imajo lastnosti, ki jih potrošniki običajno povezujejo s turističnimi paketi, pri čemer ni pomembno, ali je turistični paket sestavljen vnaprej ali pa je sestavljen po izbiri potrošnika. Turistični paketi se v praksi namreč lahko kombinirajo na različne načine.
ZVPot-H večje spremembe prinaša tudi na področju jamstev v primeru likvidnostnih težav organizatorja potovanja. Namesto dosedanjega zavarovanja za primer insolventnosti, namenjenega zavarovanju stroškov vrnitve oseb, ki so na potovanju v kraj njihovega prebivališča oziroma na kraj odhoda na potovanje, uvaja enotno jamstvo v primeru likvidnostnih težav organizatorja potovanja. Jamstvo mora zajemati tudi kritje za vrnitev potrošnikov iz potovanja in povračilo zahtevanih predplačil v primeru likvidnostnih težav organizatorja potovanj ali podjetja, ki ponuja povezane potovalne aranžmaje. Navedena sprememba bi lahko v prihodnosti vplivala tudi na višje stroške, povezane z zavarovanjem odgovornosti do potrošnikov v primeru likvidnostnih težav.
Na široko ZVPot-H opredeljuje tudi nabor informacij, ki jih mora organizator pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti potrošniku, kar bo zagotovilo boljšo informiranost potrošnika glede storitev, ki jih kupuje. Organizator bo moral namreč potrošnika obvestiti o jeziku, v katerem bodo zagotovljene storitve, o velikosti skupine, o tem ali je potovanje primerno za osebe z omejeno mobilnostjo, o najmanjšem številu prijavljenih oseb, o prostovoljnih ali obveznih zavarovanjih za kritje stroškov odstopa od pogodbe s strani potrošnika in podobno. Poleg navedenega posredovanja informacij pa bodo morala podjetja biti pozorna tudi na to, da bo pogodba, sklenjena s potrošnikom za turistični paket, v preprostem in razumljivem jeziku, da vsebuje navedbo o obveznosti organizatorja, da zagotavlja pomoč potrošnikom, če imajo ti težave med potovanjem ter da vsebuje navedbe o morebitnih posebnih zahtevah potrošnika.
Z novelo se tako predvsem modernizira ureditev turističnih aranžmajev, je bolj prilagojena izzivom nenehno rastoče in razvijajoče se turistične industrije ter sledi modernim trendom trženja turističnih aranžmajev, ki so v večji meri preusmerjeni na svetovni splet. Koristila bo tako potrošnikom, kot tudi podjetjem, saj naj bi ustvarjala enake konkurenčne pogoje za vsa podjetja, ki se s takimi storitvami ukvarjajo.