11. 10. 2018

Katera delovna doba delavca se upošteva pri obračunu dodatka na delovno dobo?

Zakon o delovnih razmerjih (»ZDR-1«) v 129. členu določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo, pri čemer se višina dodatka določi v kolektivni pogodbi na ravni (posamezne) dejavnosti (»KPD«). Nadalje 222. člen ZDR-1 določa, da delavci, ki so imeli ob uveljavitvi ZDR-1 pravico do dodatka za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, ohranijo tak dodatek, razen če je s KPD določeno drugače. Na podlagi jezikovne razlage obeh navedenih določb ZDR-1 je moč razumeti, da se lahko s KPD določi tako drugačno višino dodatka na delovno dobo, kot tudi, da lahko KPD določi, da se pri obračunu tega dodatka ne upošteva skupna delovna doba, marveč npr. zgolj delovna doba pri zadnjem delodajalcu.  


Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v pravnem mnenju št. 1001-381/2018-2 (ki ga je podprlo tudi Združenje delodajalcev Slovenije) navedlo, da se strinja z jezikovno razlago, v skladu s katero lahko KPD vprašanje delovne dobe, ki se upošteva pri obračunu dodatka za delovno dobo, uredi manj ugodno za delavce.  Ministrstvo svoje stališče opira na zadnjo reformo trga dela, v okviru katere se je spreminjal tudi ZDR-1 in kjer je bilo po mnenju ministrstva dogovorjeno, da spremembe določb ZDR-1 omogočajo tudi spremembe glede upoštevanja obdobja pri določitvi dodatka na delovno dobo. Ob tej priliki pa tudi ugotavlja, da je marsikatera kolektivna pogodba dejavnosti to možnost tudi izkoristila, kar pomeni, da so se tudi sindikati nedvomno zavedali takšnega namena zakonodajalca. 


Navedeno stališče ministrstva je v nasprotju z novejšimi judikati Višjega delovnega in socialnega sodišča (»VDDS«), ki je v dveh odločbah, in sicer opr. št. Pdp 916/2017 in opr. št. Pdp 935/2017, zavzelo stališče, da KPD lahko določi nižjo višino dodatka za delovno dobo, ne sme pa določiti krajšega obdobja delovne dobe, ki se delavcu upošteva pri obračunu dodatka na delovno dobo. Svoje stališče je sodišče utemeljilo s tem, da če bi zakonodajalec pri določitvi dodatka za delovno dobo res imel v mislih zgolj delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri zadnjem delodajalcu, bi to izrecno in nedvoumno določal. Po mnenju sodišča bi tako morali delodajalci, ne glede na morebitne drugačne določbe KPD, pri določanju dodatka na delovno dobo nujno upoštevati delovno dobo pri vseh dosedanjih delodajalcih delavca (tj. skupno delovno dobo). 


V zvezi s sodbo VDDS opr. št. Pdp 916/2017 je bil podan predlog za dopustitev revizije, Vrhovno sodišče pa je s sklepom opr. št. VIII DoR 56/2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se lahko prvi odstavek 129. člena ZDR-1 razlaga le tako, da delavcu pripada dodatek za skupno delovno dobo ali pa lahko KPD to pravico vseeno uredi tudi manj ugodno za delavca in jo npr. omeji le na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. 


Sodišče o reviziji še ni odločilo, vsekakor pa nanjo z zanimanjem čakamo, saj bo predvidoma podala natančnejši odgovor glede te problematike in tudi jasno stališče glede tega, ali gre slediti mnenju VDSS ali ministrstva.

<< Nazaj na seznam