20. 2. 2019

Odločitev Vrhovnega sodišča pritrdila kolektivnemu urejanju dodatka na delovno dobo

Kot smo podrobneje opisali v naši oktobrski izdaji  pravnega utripa, je tako v teoriji kot v stroki prišlo do različne razlage 129. in 222. člena ZDR-1 in s tem povezanega vprašanja, ali se lahko z drugačno ureditvijo v kolektivni pogodbi dejavnosti (»KPD«) določi tako drugačno višino dodatka na delovno dobo kot tudi upoštevanje delovne dobe tj. zgolj delovna doba pri zadnjem delodajalcu namesto skupne delovne dobe. 

Potem ko je stroka zavzela stališče, da so zgornja vprašanja lahko predmet kolektivnega urejanja, sta sledili dve odločbi Višjega sodišča, ki sta takšno prakso zavrnili, sedaj pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo o reviziji v zadevi opr. št. VIII Ips 168/2018  in pritrdilo stroki.

Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi opozorilo na to, da se vprašanje nanaša na področje kolektivnega dogovarjanja glede same vsebine oziroma dodatka za delovno dobo. V tem delu je Vrhovno sodišče zaključilo, da je bil strankam KP podan zakonski okvir za ureditev dodatka na delovno dobo glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in v ustreznem odstotku

Pojasnilo je še, da 129. člen ZDR-1 ne določa niti minimalne višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Stranke KPD so tako svobodne pri določanju višine dodatka za delovno dobo in tudi samega odmernega odstotka tega dodatka. Ker ZDR-1 dejansko zgolj priznava pravico do dodatka za delovno dobo, podrobneje pa je ne ureja, je ta del prepuščen kolektivni ureditvi. 

Konkretna odločitev pomeni, da se pri dodatku na delovno dobo lahko upošteva skupna delovna doba ali delovna doba pri zadnjem delodajalcu, glede na morebitno drugačno ureditev v KPD. Nadalje je strankam KPD omogočeno, da se poleg dolžine in načina upoštevanja delovne dobe, te uskladijo tudi glede odmernega odstotka. Odločitev predstavlja plodna tla tudi za bodoča kolektivna pogajanja.
<< Nazaj na seznam