14. 7. 2020

Položaj dolžnikov v postopku upniške prisilne poravnave po novem izboljšan

Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi presojalo ustavnost ureditve desetega odstavka 221.j člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 13/14 s popravki in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki določa, da dolžnik nima pravice do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, izdan na podlagi upniškega predloga za prisilno poravnavo, pač pa da tak sklep o začetku prisilne poravnave lahko izpodbija šele naknadno, z ugovorom, v katerem zatrjuje, da ni insolventen in da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti.

ZFPPIPP namreč v 221.j členu ureja možnost t. i. upniške prisilne poravnave, s katero je vložitev predloga za začetek prisilne poravnave omogočena tudi upnikom, ki so skupno imetniki finančnih terjatev do dolžnika, katerih vsota presega 20 odstotkov finančnih obveznosti dolžnika. Vendar pa pri tovrstnem upniškem predlogu za začetek prisilne poravnave upniki niso dolžni dokazati, da je dolžnik dejansko insolventen (kot se to sicer zahteva za primer, ko začetek postopka prisilne poravnave predlaga sam dolžnik), ampak morajo predložiti le dokumentacijo, ki dokazuje, da so dejansko upniki terjatev, ki skupaj predstavljajo več kot 20 odstotkov celotnih finančnih obveznosti dolžnika.

Trenutna ureditev tako sodišču, v primeru upniške prisilne poravnave, ne omogoča presoje vprašanja, ali je dolžnik sploh insolventen, dolžniku pa je omogočena možnost ugovora, v katerem zatrjuje, da ni insolventen, šele po tem, ko sodišče že izda sklep o začetku prisilne poravnave. To pa pomeni, da do dokončne odločitve sodišča o dolžnikovem ugovoru za dolžnika nastopijo že številne omejujoče posledice, med drugim, da je dolžnik omejen na izvajanje zgolj tistih poslov, ki predstavljajo redno poslovanje, da ne sme razpolagati s svojim premoženjem, se zadolževati, dajati poroštev in opravljati kakršnih koli dejanj, ki bi pomenila neenako obravnavo upnikov. Poleg tega so znatno omejene pristojnosti nadzornih organov in skupščine dolžnika, dolžnik pa ima hkrati dolžnost upnikom – predlagateljem postopka dati na voljo vse informacije, poročila in dokumentacijo, potrebne za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja, s čimer predlagatelji pridobijo tudi vpogled v poslovno občutljive informacije.

Kot opozarja Okrožno sodišče v Celju, ki je bilo predlagatelj konkretnega predloga za presojo ustavnosti, lahko v praksi na ta način prihaja tudi do zlorab, saj lahko upniki izvršujejo dodaten pritisk na dolžnika z »grožnjo« uvedbe postopka upniške prisilne poravnave (tj. tudi če dolžnik dejansko ni insolventen).

Ustavno sodišče je zaključilo, da je zakonodajalec z institutom upniške prisilne poravnave sicer zasledoval ustavno dopusten cilj pospešitve postopka prestrukturiranja dolžnika, vendar da ureditev v desetem odstavku 221.j člena ZFPPIPP predstavlja prekomeren poseg v dolžnikovo pravico do izjave in do poštenega postopka iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi zakonodajalcu naložilo odpravo protiustavnosti iz desetega odstavka 221.j člena ZFPPIPP ter hkrati določilo začasen režim, ki velja do odprave protiustavnosti, in ki med drugim daje dolžniku pravico do pritožbe zoper sklep o začetku postopka prisilne poravnave, izdan na podlagi upniškega predloga, s čimer bo imel dolžnik možnost hitrejšega dokazovanja, da pogoji za vodenje prisilne poravnave niso podani.

Avtorica: Ana Kastelec, odvetnica

<< Nazaj na seznam