Publikacije

V praksi izvedba obravnav na Upravnem sodišču ne bi smela predstavljati težav, saj so sodnice in sodniki teh vešči. Čeprav je glavna obravnava največkrat namenjena predvsem obravnavi dejanskih vprašanj, pa je dejansko stanje v upravnih sporih sorazmerno redko sporno. Bo pa lahko izvedba glavnih obravnav prispevala k dolgotrajnejšim postopkom, kar bo predstavljalo največje breme prav za stranke.

Novo vzpostavljeno pravilo sledi odločitvi Vrhovnega sodišča, ki je na seji 26. avgusta 2020 sprejelo sklep opr. št. X Ips 22/2020, s katerim je odločalo o reviziji zoper sodbo Upravnega sodišča. Upravno sodišče je namreč brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo tožbo tožnice, pri čemer svoje odločitve o tem, da glavne obravnave ne izvede, ni obrazložilo.

Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi poudarilo pomen glavne obravnave in prevzelo stališče Ustavnega sodišča, da glavna obravnava ne služi le kot sredstvo za izvedbo dokazov, temveč poskrbi za enakopraven procesni položaj organa in stranke, ki se srečata pred sodnikom. Sodniku omogoči, da lahko prosto presoja o navedbah in s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov. Prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sicer določa, da lahko Upravno sodišče odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Vendar je po mnenju Vrhovnega sodišča tako določbo treba razlagati restriktivno, saj se le tako lahko zagotovi skladnost z Ustavo. V primeru, da sodišče glavne obravnave na dopusten način ne izvede, pa mora za to podati izrecne, jasne in nedvoumne razloge.

Vrhovno sodišče je tako začrtalo pomembne smernice za Upravno sodišče glede izvedbe glavnih obravnav v prihodnosti. Prav tako v prihodnje Upravno sodišče ne bo več smelo uporabiti druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ki dopušča možnost, da se kljub spornemu dejanskemu stanju glavna obravnava ne izvede, če stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Ta določba je namreč po mnenju Vrhovnega sodišča protiustavna, saj nasprotuje že omenjeni pravici do izjave iz 22. člena Ustave.

Avtor: Martin Pirkovič, odvetniški pripravnik