Vrhovno sodišče je z nedavnim
sklepom natančneje opredelilo predpostavke za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu in tako začrtalo smernice, ki jih bodo v bodoče morali upoštevati tožniki, ko bodo v upravnem sporu zahtevali izdajo začasne odredbe.
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik zahteva, da sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po mnenju Vrhovnega sodišča pa to ni že vsaka škoda, saj se ta načeloma lahko iztoži pred pristojnim sodiščem. Tožnik mora poleg višine in oblike škode tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je zanj škoda težko popravljiva, pri čemer ustaljena sodna praksa za težko popravljivo šteje škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti. Splošne in nekonkretizirane trditve o npr. omejitvi dostopa do trga ali o potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke oziroma izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda kot posledici opustitve trženjske dejavnosti po mnenju vrhovnega sodišča niso dovolj določne, da bi zadostile omenjeni zahtevi. Tožnik, ki nosi trditveno ter dokazno breme, mora tako natančno navesti, na kakšen način bi bilo zatrjevane negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo.
Vrhovno sodišče je s tem sklepom ostalo zvesto svojemu restriktivnemu pristopu pri odločanju o začasni odredbi in poudarilo, da mora tožnik na konkreten in določen način izkazati nastanek težko popravljive škode ter da splošne in nekonkretizirane trditve tej zahtevi ne zadostijo.
Avtor: Martin Pirkovič, odvetniški pripravnik