Publikacije

23. oktobra 2020 je bil objavljen Zakon o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (»ZZUOOP«) oziroma t. i. peti koronazakon, ki (med drugim) podaljšuje ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo, kot tudi nadomestilo plač delavcem zaradi odrejene karantene in ponovno ureja nadomestilo plač delavcem zaradi nemožnosti opravljanja dela zaradi višje sile zaradi obveznosti varstva. Uvedena je tudi pravica delavca do kratkotrajne odsotnosti z dela zaradi bolezni, ne da bi delavec moral pridobiti bolniško potrdilo.  

ZZUOOP ureja nadomestilo plač delavcu zaradi karantene, ki je bila odrejena v skladu z Zakonom o nalezljivih bolezni (»ZNB«) ali ZZUOOP (ta ukrep je urejal tudi četrti koronazakon oziroma ZIUPDV) za obdobje od 1. oktobra 2020 dalje . Delavec bo v takšnem primeru do nadomestila plače upravičen v primeru, če mu delodajalec v času karantene ne more omogočiti dela na domu (v primeru dela na domu pa bo imel seveda pravice, ki delavcem pripadajo v času dela na domu) in če karantene ni »zakrivil« sam, z neutemeljenim odhodom v državo s t. i. rdečega seznama. 

Delavec je dolžan obvestiti delodajalca o odrejeni karanteni in razlogih za odreditev karantene najpozneje v 24 urah od odreditve ter posredovati delodajalcu odločbo o odreditvi karantene najpozneje v treh delovnih dneh od prejema odločbe. Če pri delavcu v času trajanja odrejene karantene nastopi druga podlaga upravičene odsotnosti (npr. bolniški stalež), se za ta čas ne more uveljavljati povračilo nadomestila plače v skladu z ZZUOOP, ampak veljajo določila sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma ZDR-1. V primeru, da delavec v času odrejene karantene pridobi (ali jo ima že od prej) pravico do dela s krajšim delovnim časom (na podlagi predpisov socialne varnosti), se nadomestilo plače izplačuje v sorazmernem delu, obvezni socialni prispevki pa se plačujejo, kot da bi delal polni delovni čas.

ZZUOPP nadalje ponovno uvaja pravico delavcev do odsotnosti zaradi varstva otrok (ki jim je bila odrejena karantena ali ki jim zaradi drugih objektivnih okoliščin ni mogoče zagotavljati varstva) (»višja sila zaradi obveznosti varstva«). Ta pravica obsega zgolj varstvo otrok do vključno 5. razreda osnovne šole, otrok v prilagojenih in posebnih programih v osnovnih šolah s prilagojenim programom in v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter otrok, ki imajo v odločbi o usmeritvi določeno pomoč spremljevalca. 

Nekoliko neposrečena se v zvezi z višjo silo zaradi obveznosti varstva zdi določba 10. odstavka 59. člena ZZUOOP, ki delavcem nalaga, da morajo delodajalca o vseh okoliščinah, ki vplivajo na nastanek višje sile, obvestiti v roku treh delovnih dni od nastanka »višje sile«. Menimo, da je ne glede na omenjeni rok treba obveznost delavca razlagati tako, da mora delodajalca takoj, ko je mogoče obvestiti o svoji (načrtovani) odsotnosti, v roku treh delovnih dni pa mora delodajalcu posredovati celovito informacijo o vsem, kar mu je znano v zvezi z razlogi za nastanek višje sile in predvidenim trajanjem le-te (in npr. tudi glede tega, ali bo del obdobja to pravico uveljavljal drugi starš itn.).

Višina nadomestila za primer višje sile zaradi obveznosti varstva je enaka višini nadomestila za primer, ko delodajalec delavcu ne more zagotavljati dela iz poslovnih razlogov (tj. 80 % osnove iz 137/7 člena ZDR-1). Delavcu je ta pravica priznana za čas trajanja višje sile. Zakonodajalec je to pravico za primer višje sile zaradi obveznosti varstva priznal za čas od 1. septembra 2020 do največ 31. decembra 2020, pri čemer lahko Vlada RS to obdobje s sklepom podaljša za največ šest (6) mesecev. 

Pravica delavca do nadomestila plače za čas karantene (pod pogojem, da ne gre za karanteno, ki jo je delavec zakrivil sam, z neutemeljenim odhodom v državo z visokim tveganjem okužbe s CoViD-19) traja ves čas odrejene karantene. To pravico je zakonodajalec uredil za čas od 1. oktobra 2020 do 31. decembra 2020, pri čemer tudi ta ukrep Vlada RS lahko s sklepom podaljša za največ šest (6) mesecev. 

Sicer ZZUOOP (enako kot ZIUPDV pred njim) določa različne višine nadomestil plač, pri čemer je višina nadomestila odvisna od razloga za odreditev karantene oziroma izdajo odločbe o karanteni. Višina nadomestila znaša 80 % osnove iz 137/7 člena ZDR-1 (tj. delavčeve povprečne mesečne plače za polni delovni čas v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti), če je bila delavcu karantena odrejena (i) zaradi povratka iz države, ki je bila ob času odhoda na zelenem ali oranžnem seznamu, ob vrnitvi pa je ta država na rdečem seznamu ali (ii) zaradi stika ali suma stika z okuženo osebo (izven okvirja opravljanja dela za delodajalca). Če je bila delavcu odrejena karantena iz razloga stika z okuženo osebo v okviru opravljanja dela, pa je upravičen do nadomestila plače v višini, ki bi prejel, če bi delal (tj. gre za načelo povračila izgubljenega prihodka). 

Tako kot po ZIUPDV delavec tudi po ZZUOPP ni upravičen do nadomestila plače, če mu je karantena odrejena zaradi tega, ker se je v Slovenijo vrnil iz države, ki je na rdečem seznamu (in je bila na rdečem seznamu tudi v času odhoda vanjo), razen, če je razlog za obisk te države ena izmed določenih izjem oziroma delavčevih osebnih okoliščin, in sicer:

V naštetih primerih je delavec upravičen do nadomestila plače v višini 50 % plačila, do katerega bi bil sicer upravičen, če bi delal, vendar ne manj kot 70 % minimalne plače (kar znaša 658,40 EUR bruto). Delavec je dolžan delodajalcu najpozneje en dan pred odhodom predložiti pisno izjavo, iz katere izhaja, da odhaja v državo na rdečem seznamu iz razloga ene izmed taksativno naštetih osebnih okoliščin. 

Izplačana nadomestila plač delavcev v obeh primerih (odrejena karantena in višja sila zaradi obveznosti varstva) država povrne v celoti, in sicer mesečno (v sorazmernem deležu ali v celoti) zadnji dan meseca, ki sledi mesecu izplačila nadomestila plače po ZZUOOP. Seveda je delodajalec do tega upravičen pod pogojem, da je delavcem dejansko izplačal nadomestilo plače ter vse, s tem povezane, davke in prispevke. 

Pravico do povračila izplačanih nadomestil plače se uveljavlja z elektronsko vlogo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje (»ZRSZ«). Za nadomestila, ki jih je delodajalec delavcem že izplačal pred uveljavitvijo tega zakona (predvsem bodo to nadomestila za primer višje sile zaradi obveznosti varstva za mesec september), mora delodajalec povračilo uveljavljati v roku 8 dni od uveljavitve tega zakona, tj. do 31. oktobra 2020 oz. 2. novembra 2020 (saj se rok izteče na soboto), v ostalih primerih pa v roku osem (8) dni od pričetka odsotnosti delavca.  

V primeru odrejene karantene je treba vlogi priložiti kopijo odločbe o odreditvi karantene (brez tega ni mogoče uveljavljati povračila izplačanih nadomestil plače) in izjavo delodajalca, kjer je navedeno, da za dotičnega delavca ni mogel organizirati dela na domu in v primerih odrejene karantene zaradi delavčevega odhoda v državo, ki je na rdečem seznamu, delavčevo izjavo, iz katere izhaja obstoj zakonsko določenih osebnih okoliščin (na podlagi katerih je delavec lahko upravičen do nadomestila plače, v nasprotnem primeru ni upravičen). V primeru višje sile zaradi obveznosti varstva pa je treba vlogi predložiti delavčevo izjavo o obstoju okoliščin, ki vplivajo na nastanek višje sile. Opozarjamo, da brez tovrstne delavčeve izjave ne bo mogoče uveljavljati povračila nadomestila plače. 

V primeru priznanja pravice do povračila izplačanih nadomestil plač (na podlagi izdane odločbe) sklene ZRSZ z delodajalcem pogodbo o povračilu izplačanih nadomestil plače, v kateri se določijo vsa medsebojna razmerja, obveznosti in odgovornosti.

ZZUOOP »podaljšuje« ukrep delnega povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo za vse delodajalce, ki delavcem začasno ne more zagotavljati dela zaradi posledic epidemije. Delodajalec lahko napoti delavca na začasno čakanje na delo najdlje do 31. decembra 2020, pri čemer lahko Vlada RS ukrep s sklepom podaljša največ za obdobje šestih mesecev (vendar ne dlje kot 30. junija 2021), pod pogojem, da bo Začasni okvir za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu COVID-19 podaljšan v leto 2021. 

Zakon med drugim tudi zvišuje prag padca prihodkov, ki ga mora delodajalec utrpeti v letu 2020 (v primerjavi z letom 2019), da je upravičen do nadomestila po tem zakonu, na več kot 20 % čistih prihodkov od prodaje. Višina nadomestila plače za čas začasnega čakanja na delo znaša 80 % osnove iz 137/7 člena ZDR-1, pri čemer nadomestilo ne sme biti nižje od minimalne plače (tj. 940,58 EUR bruto). V primeru, da je delavec v referenčnem obdobju prejemal nižjo plačo zaradi določitve krajšega delovnega časa pri delodajalcu, se za osnovo za nadomestilo plače upošteva plača v zadnjih treh mesecih pred določitvijo krajšega delovnega časa. 

Sama višina delnega povračila izplačanega nadomestila plače, ki jo delodajalec lahko prejme od države, pa znaša 80 % izplačanega (bruto enega zneska) nadomestila plače, pri čemer je višina povračila omejena na najvišji znesek denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (tj. 892,50 EUR). 

V primeru, da pri delavcu v času trajanja začasnega čakanja na delo nastopi druga podlaga upravičene odsotnosti, se nadomestilo na podlagi ZZUOOP ne izplačuje, delavec pa je za ta čas upravičen do nadomestila po tej drugi podlagi. 

Delavec v času začasnega čakanja na delo ohrani vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, ki jih ZZUOOP izrecno ureja drugače. Prav tako ima dolžnost, da se na zahtevo delodajalca vrne na delo do sedem delovnih dni v tekočem mesecu, pri čemer mora delodajalec o tem – tako kot doslej – nujno predhodno obvestiti ZRZS, saj bo sicer dolžan vrniti prejeta sredstva.  

Delodajalec mora delavca pisno napotiti na začasno čakanje na delo, v katerem določi čas začasnega čakanja na delo, možnosti in način poziva delavcu (da se predčasno vrne na delo) in višino nadomestila plače. 

Pravico do uveljavljanja povračila nadomestila plače se ureja prek elektronske vloge pri ZRSZ, v roku osmih dni od napotitve delavca na začasno čakanje na delo (samo vlogo je mogoče vložiti najkasneje do 15. decembra 2020), v primeru napotitve delavca na začasno čakanje pred uveljavitvijo ZZUOOP (za obdobje od 1. oktobra dalje), pa v roku osmih dni od uveljavitve zakona. Vlogi je treba priložiti oceno upada prihodkov in odredbe oz. sklepe o napotitvi delavcev na začasno čakanje na delo. Pristojni organ (tj. ZRSZ) o vlogi odloči v 15 dneh od vložitve, pri čemer se v primeru odobritve vloge, delno povračilo nadomestilo plače delodajalcu izplačuje mesečno (v sorazmernem deležu ali v celoti) deseti dan meseca, ki sledi mesecu, v katerem je delodajalec nadomestilo izplačal delavcu.   

ZRSZ ima na podlagi zakona pravico do izvajanja nadzora nad dodelitvijo in izplačevanjem nadomestil plače kot tudi izvajanja izdanega sklepa, delodajalec pa ima obveznost omogočiti izvajanje takšnega nadzora. Nadalje delodajalec v času izvajanja tega ukrepa delavcem (ki delajo) ne sme odrejati nadurnega dela ali jim začasno prerazporediti delovnega časa (če bi lahko to delo opravil z delavci na začasnem čakanju na delo), ZRSZ pa mora kot rečeno predhodno obvestiti o vsaki začasni vrnitvi delavca na delo. Če delodajalec ravna v nasprotju z navedenimi obveznostmi, mora prejeta sredstva vrniti v celoti. Obveznost vračila pa nastopi tudi v primeru, če delodajalec v obdobju prejemanja sredstev in po prenehanju prejemanja sredstev, ki je enako obdobju prejemanja sredstev, začne postopek likvidacije. Zakon določa tudi prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcem, ki so bili napoteni na začasno čakanje na delo, kot tudi odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev (razen, če je bil program presežnih delavcev sprejet že pred 13. marcem 2020 in delodajalec za te delavce ni uveljavljal pravice do povračil nadomestil plače po interventni zakonodaji). 

Zakon ureja tudi t. i. pravico delavca do enkratne kratkotrajne odsotnosti zaradi bolezni za čas največ treh zaporednih delovnih dni. Posebnost te vrste odsotnosti (šlo naj bi za začasni ukrep, ki naj bi veljal do konca leta 2020 in ki ga Vlada RS lahko podaljša za največ šest mesecev), je, da delavec to pravico lahko izkoristi enkrat v koledarskem letu in da za uveljavitev te pravice ni dolžan predložiti potrdila osebnega zdravnika o bolniškem staležu. V času bolniškega staleža je delavcu prepovedano opravljanje pridobitne dejavnosti in zapuščanje kraja bivališča.   

Delavec mora delodajalca na prvi dan odsotnosti pisno ali elektronsko obvestiti o kratkotrajni odsotnosti. Nadomestilo plače za čas kratkotrajne odsotnosti se obračuna v višini 80 % plače delavca v preteklem mesecu za polni delovni čas. Delodajalec mora zahtevo za povračilo nadomestila vložiti v elektronski obliki pri ZZZS najpozneje tri mesece po prenehanju kratkotrajne odsotnosti z dela, ZZZS pa delodajalcu povrne v 60 dneh po predložitvi delodajalčeve zahteve. Dodajamo, da je delodajalec upravičen do povračila nadomestila plače le, če gre za kratkotrajno odsotnost zaradi bolezni brez potrdila zdravnika. Če delavčev osebni zdravnik ugotovi, da je delavec začasno upravičeno odsoten z dela tudi po preteku kratkotrajne odsotnosti, se odsotnost šteje za povsem običajni bolniški stalež, delavčeva pravica do posebne odsotnosti po ZZUOOP pa v tem primeru ostane neizkoriščena. 

Dodajamo še, da zakon predvideva tudi možnost podaljšanja ukrepa delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega po ZIUOOPE (za največ šest mesecev, s sklepom Vlade RS, ki ga mora izdati najkasneje do 20. decembra 2020) ter da je zakon izrecno določil, da morebitni stroški testiranj za okuženost s CoViD-19, ki jih svojim delavcem zagotovi delodajalec, ne štejejo za boniteto v smislu ZDoh-2. 

Za preostale novosti priporočamo, da spremljate našo spletno stran ali pa se prijavite na novičke s klikom na to povezavo.