Publikacije

Za vprašanja o koordinaciji sistemov socialne varnosti se v okviru EU uporabljata Uredba št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z 29. aprila 2004 in Uredba št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta s 16. septembra 2009. Pravila socialne varnosti v skladu s tema uredbama se po načelu lex loci laboris določijo ob upoštevanju kraja, kjer delavec fizično opravlja delo. Po tem splošnem pravilu se uporablja zakonodaja države članice, kjer oseba opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe. Če je delavec zaposlen pri tujem delodajalcu, vendar delo v celoti opravlja od doma (iz Slovenije), bi torej moral biti v skladu z 11. členom Uredbe 883/2004 zavarovan v Sloveniji. 

V slovenski sistem socialne varnosti pa mora biti vključen tudi v določenih primerih, ko delo zgolj deloma opravlja v Sloveniji. Če oseba običajno (tj. če ne gre samo za občasno/začasno opravljanje dela na takšen način) opravlja dejavnost v več državah, se v skladu s 13. členom Uredbe 883/2004 za to osebo uporablja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če opravlja znaten del dejavnosti v tej državi članici. Znaten del dejavnosti v skladu s 14. členom Uredbe 987/2009 pomeni, da v državi stalnega prebivališča delavec opravi vsaj 25 % dela, kar se presoja glede na delovni čas in/ali plačilo. Za določitev zakonodaje, ki se uporabi, je relevantno, kakšen bo predviden obseg dela v različnih državah v naslednjih 12 mesecih. 

Če je delavec pred epidemijo delo v celoti opravljal na sedežu delodajalca v drugi državi, zdaj pa bo v obdobju 12 mesecev vsaj 25 % delovnega časa opravljal delo od doma iz Slovenije, pomeni, da bi moral biti v prihodnje vključen v slovenska socialna zavarovanja. 

Uredba 883/2004 pa v 16. členu določa, da lahko dve ali več držav članic oziroma pristojni organi teh držav članic sporazumno določijo izjeme od navedenih pravil, kadar je to v interesu določenih oseb ali kategorij oseb, tako da je delavec zavarovan v tisti državi, ki mu bolj ustreza. Delodajalec lahko na željo delavca pri pristojnem organu v državi članici, katere zakonodaja naj bi se uporabljala na zahtevo delavca, vloži predlog za določitev izjeme. Tega se v praksi poslužujejo številni delavci, ki bi npr. morali biti zavarovani v Sloveniji, a jim iz določenih utemeljenih razlogov bolj odgovarja vključenost v socialna zavarovanja v sosednji državi (najbolj pogost primer je Avstrija). V Sloveniji je pristojni organ Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije.