16. 2. 2021
Glede na Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu in Uredbo (EU) št. 910/2014 je kvalificirani elektronski podpis (tj. elektronski podpis, kreiran na podlagi kvalificiranega potrdila, ki izpolnjuje določene pogoje, na primer podatke o podpisniku, izdajatelju, identifikacijsko šifro ipd. in oblikovan s sredstvom za varno elektronsko podpisovanje) izenačen z lastnoročnim podpisom. To pomeni, da je možno z enako dokazno vrednostjo katerekoli dokumente (tudi pogodbe) enakovredno podpisati tudi s kvalificiranim elektronskim podpisom – ko so »na računalniku« (tj. v digitalni obliki). Digitalni podpis se navadno »izvede« tako, da mora podpisnik na nek način pred samim podpisom potrditi svojo identiteto, npr. z vpisom praviloma le njemu poznanega gesla. Ti podatki o identifikaciji (seveda ne vpisano geslo!) se digitalno dopišejo ob elektronskem podpisu. Kljub navedenemu pa velja, da se elektronskemu podpisu ne sme odreči veljavnosti ali dokazne vrednosti, četudi ne izpolnjuje pogojev za kvalificirani elektronski podpis, ker na primer ni oblikovan s sredstvom za varno elektronsko podpisovanje.
Elektronskemu podpisu dajejo veljavnost prav ti podatki, ki so vezani nanj in dostopni ob odprtju elektronske (digitalne) verzije dokumenta – tj. se digitalno preberejo; a ko tako podpisan elektronski dokument natisnemo, iz natisnjenega podpisanega dokumenta ni mogoče več digitalno prebrati podatkov, ki potrjujejo pristnost elektronskega podpisa. Na tiskani verziji dokumenta namreč niso izpisani vsi podatki, ki jih mora vsebovati elektronski podpis, da je lahko opredeljen kot kvalificirani elektronski podpis in ima isto veljavnost kot lastnoročni podpis. Natisnjena verzija elektronsko podpisanega dokumenta tako nima enake dokazne veljavnosti kot lastnoročno podpisan dokument v fizični obliki.
Sodobna tehnologija je sicer že omogočila rešitev tudi zgoraj navedenega problema in uspela povezati digitalne podatke elektronskega podpisa z natisnjenim izvodom podpisanega dokumenta ter s tem ohraniti veljavnost elektronskega podpisa na tiskani verziji dokumentacije: natisnjena oblika dokumenta mora vsebovati povezavo na elektronsko obliko, ki vsebuje vse potrebne podatke za verifikacijo elektronskega podpisa. Preverjanje verodostojnosti natisnjenega elektronskega podpisa z elektronskim podpisom v digitalni obliki je tako omogočeno s pomočjo uporabe (branja) natisnjenih 2D-simbolov (na primer QR ali DataMatrix koda), ki predstavljajo povezavo do digitalnih podatkov. Ob podpisu se torej nahaja znak, ki ga je mogoče prebrati s pomočjo ustrezne aplikacije in vsebuje vse potrebne podatke, ki dajejo veljavnost kvalificiranemu elektronskemu podpisu.
Če želite torej pri natisnjenih elektronsko podpisanih dokumentih ohraniti veljavnost elektronskega podpisa, preverite, ali je ob tem omogočena uporaba ustreznih aplikacij (paziti je treba predvsem na naknadno možnost branja in shranjevanja potrebnih podatkov, ki zagotavljajo veljavnost elektronskemu podpisu), ki omogočajo povezavo med natisnjenim elektronskim podpisom in njegovo digitalno verzijo ter s tem možnost verifikacije podpisa. Na navedeno je sicer treba paziti že pred samim elektronskim podpisovanjem.
Avtorica: Tina Marciuš Ravnikar, odvetniška pripravnica