14. 6. 2021

Nogometna Superliga in vprašanja, povezana s pravom varstva konkurence

Ustanovitev Superlige je bila pravno sporna zaradi predpostavke, po katerem je imelo 12 ustanoviteljev zagotovljeno sodelovanje v tem tekmovanju, s tem pa tudi zagotovljene zaslužke, ki presegajo finančno nagrado, podeljeno zmagovalcu Lige prvakov. Tako je lahko iz konkurenčnega vidika sporno, da bi Arsenal kot osmo uvrščeno moštvo letošnjega angleškega državnega prvenstva imel zagotovljeno sodelovanje v Superligi, s tem pa tudi velik finančni dodatek in posledično konkurenčno prednost pred drugimi angleškimi klubi, ki hkrati ne bi bili udeleženci Superlige. Zaradi navedenega je mogoče predvidevati, da bi ustanovitev Superlige omogočila povečanje tržne moči njenim ustanoviteljem in posledično omejevala razvoj konkurence na relevantnem trgu. 

101. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije izrecno prepoveduje sporazume med podjetji (kamor seveda spadajo vsi nogometni klubi), katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. S tega vidika je mogoče zaključiti, da bi imela ustanovitev Superlige negativne učinke na konkurenco, čeprav seveda drži, da bi bila vsaj štiri mesta za sodelovanje v tej ligi še prosta za ostale udeležence. Vseeno takšna rešitev najverjetneje ne zagotavlja zahtevanih standardov konkurenčnega prava in bi bilo za potrebe zakonitosti treba predvideti neko drugačno rešitev. 

Odgovor na ustanovitev Superlige s strani UEFE je bil odločen. UEFA je v skupni izjavi z nacionalnimi zvezami ustanoviteljem zagrozila z izključitvijo sodelovanja iz vseh tekmovanj, ki jih organizirajo UEFA ali nacionalne zveze (torej tudi državna prvenstva in pokalna tekmovanja), igralcem pa s prepovedjo igranja na svetovnih in evropskih prvenstvih. Pri sodelovanju v Superligi sicer danes vztrajajo le še trije nogometni klubi, pri čemer je vprašljivo, če se napovedane sankcije res lahko uresničijo. UEFA ima namreč na relevantnem trgu očiten monopolni položaj in prepoveduje ustanovitev konkurenčne lige z argumenti, da želi še naprej zagotavljati pravila odprte konkurence in športnih vrednot pri sodelovanju v nogometnih tekmovanjih. Ali je takšno omejevanje UEFE zakonito, nujno in sorazmerno, je odvisno od presoje vplivov na trg in zmožnosti zagotavljanja največje koristi za potrošnike, tj. gledalce nogometnih tekem. 

Zdi se, da je ukrep prepovedi nastopanja igralcev za svoje državne reprezentance neustrezen in kot takšen neskladen s pravili zagotavljanja konkurence. Nekoliko kompleksnejše je ocenjevanje odločitve o izključitvi klubov iz obstoječih tekmovanj. Očitno je, da UEFA kot monopolist s tem onemogoča razvoj konkurence, saj ne dovoli nastanka druge lige, ki bi lahko konkurirala Ligi prvakov. Vendar je na drugi strani smiselno upoštevati pravilo, da se športna tekmovanja praviloma organizira in regulira pod okriljem ene, skupne, organizacije in bi razbitje enotne lige vodilo tudi v dve tekmovanji, ki ne bi bili celovito zastopani z najboljšimi nogometnimi klubi. 

V primeru spora bosta morala Evropska komisija ali Sodišče EU presoditi pomen in naravo športnih tekmovanj ter na tej podlagi odločiti, ali je tudi v primeru športnih tekmovanj treba vztrajati na pravilu o zagotavljanju prostega ustanavljanja in ali so UEFA in nacionalne zveze res upravičene omejevati konkurenco na podlagi zagotavljanja najboljšega možnega tekmovanja, ki naj bi bilo hkrati tudi v korist potrošnikom. 

Avtor: Matevž Klobučar, odvetnik
<< Nazaj na seznam