31. 5. 2022
V nadaljevanju predstavljamo nekaj, v slovenski praksi (še) ne najbolj uveljavljenih, instrumentov, ki jih imajo na voljo lastniki za izboljšanje finančnega stanja svojih hčerinskih družb.
Epidemija COVID-19 se vsaj začasno umirja, številna podjetja pa se še vedno ukvarjajo z odpravo njenih posledic na svoje poslovanje. Za finančno podporo številnim podjetjem je sicer poskrbela država s protikoronskimi ukrepi, vendar so ti ukrepi povečini zgolj začasne narave. V kriznih obdobjih se še izraziteje pokaže, kako je za nemoteno poslovanje podjetja pomemben zadosten delež lastniškega kapitala kot dolgoročnega vira financiranja podjetja. V tem članku predstavljamo nekaj instrumentov, ki v Sloveniji (še) niso najbolj uveljavljeni in s katerimi lahko lastniki pomagajo svojim hčerinskim družbam ter prispevajo k izboljšanju likvidnosti in solventnosti družbe, s tem pa preprečijo morebitno prezadolženost in se izognejo postopkom zaradi insolventnosti.1
1. Patronatska izjava
Eden izmed takšnih instrumentov je patronatska izjava, ki pomeni zagotovilo (običajno) obvladujoče družbe (t. i. »patron«) hčerinski družbi, da bo slednji omogočila pridobitev kredita oz. da bo drugače poskrbela, da bo hčerinska družba zmogla izpolniti svoje obveznosti do vseh ali določenih upnikov. Namen te izjave je predvsem zagotoviti in izboljšati zaupanje upnikov v finančni položaj hčerinske družbe. Od poroštva oz. garancije se patronatska izjava razlikuje predvsem v tem, da upnik (posojilodajalec) s tem ne pridobi neposrednega zahtevka zoper dajalca izjave, pod določenimi pogoji pa bo v primeru neizpolnitve zaveze lahko uveljavljal povrnitev škode.
Teorija pri tem glede na vsebino zaveze loči med trdnimi in mehkimi patronatskimi izjavami. Predvsem trdne patronatske izjave so tiste, ki izboljšujejo kreditno sposobnost in likvidnost podjetij, saj temeljijo na pravno zavezujoči izjavi patrona, da bo sprejel določene ukrepe in zagotovil, da bo hčerinska družba izpolnila svoje obveznosti. Za razliko od t. i. mehke patronatske izjave, ki predstavlja bolj kot ne moralno zavezo, se s trdno patronatsko izjavo vzpostavi pravno zavezujoča obveznost patrona.
Pri tem opozarjamo, da pridobitev patronatske izjave na bilančno sliko hčerinske družbe načeloma neposredno ne vpliva, lahko pa bi služila izpodbijanju oz. preprečitvi nastanka domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti na podlagi prezadolženosti. Ker gre v večini držav (vključno s Slovenijo) za zakonsko neurejen institut, je v praksi pomembno, da se ob podaji patronatske izjave čim bolj podrobno razdela njeno vsebino.
2. Začasni odpust dolga (do izboljšanja)
Ta ukrep se v praksi uporablja predvsem v nemško govorečih deželah. Začasni (oz. v določenih primerih pogojni) odpust dolga do izboljšanja je za upnika navadno sprejemljivejši od običajnega (dokončnega) odpusta, saj ostane v veljavi le do tedaj, ko nastopi »izboljšanje«, kot sta ga definirala upnik in dolžnik (npr. prenehanje bilančne prezadolženosti). Pri tem se lahko na primer dogovori, da dolg ob nastopu izboljšanja v enakem obsegu ponovno oživi. Predvsem s tega vidika je takšen odpust obveznosti ugoden tudi za upnika, saj bo lahko ob izboljšanju uveljavljal celotno terjatev, kar bi mu bilo v primeru insolvenčnega postopka onemogočeno. Je pa takšen dogovor povezan tudi z določenimi tveganji za upnika, predvsem v primeru, da poslovanje podjetja ne doseže načrtovanih rezultatov, tj. če ne nastopijo pogoji za ponovno »oživitev« dolga.
Z vidika bilančne slike dolžnika se takšen odpust dolga do izboljšanja ne razlikuje od običajnega odpusta dolga. Obveznosti dolžnika se torej zmanjšajo, razmerje med lastniškim in tujim kapitalom ter kreditna sposobnost pa se izboljšata.
3. Oblikovanje podrejenih terjatev
Podrejena terjatev v smislu insolvenčne zakonodaje predstavlja vsako nezavarovano terjatev, ki se ob nastopu insolventnosti dolžnika plača šele po plačilu drugih nezavarovanih terjatev do dolžnika.
Razmerje podrejenosti terjatve lahko dolžnik in upnik s pogodbo prosto dogovorita. S takšnim preoblikovanjem navadne terjatve v podrejeno se – podobno kot v primeru s strani družbenika danega posojila družbi v času krize – obstoj terjatve v materialnopravnem smislu ne spremeni, spremeni se zgolj upravičenje, kako se lahko taka terjatev uveljavlja v stečaju ali postopku prisilne poravnave. S tem pa se izboljša položaj drugih upnikov, kar lahko med drugim olajša tudi pridobivanje kreditov.
Avtorja: Jernej Jeraj, partner in Martin Pirkovič, odvetniški pripravnik
1 Prezadolženost skladno s prvo točko tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP nastane, če je vrednost dolžnikovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti. Skladno z zakonom v takšnem primeru velja domneva, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben, to pa pomeni dodatne obveznosti za poslovodstvo in uvedbo insolvenčnega postopka.