4. 10. 2022

(Ne)doslednost ukrepov novega Zakona o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema pri omejevanju »dvoživkarstva« v zdravstvu

Državni zbor je 14. julija 2022 po nujnem postopku sprejel Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema (»ZNUZSZS«), ki je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu, to je 26. julija 2022. Zakon med drugim določa tudi začasni ukrep na področju čakalnih dob v zdravstveni dejavnosti, tako da izvajalcem zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe do 31. decembra 2023 zagotavlja plačilo izvedenih zdravstvenih storitev tudi nad rednim obsegom programa zdravstvene dejavnosti (15. člen ZNUZSZS). Plačilo zdravstvenih storitev bo zagotovil Zavod za zdravstveno zavarovanje (»ZZZS«) brez sklenitve posebne pisne pogodbe, pod pogojem, da bo izvajalec zdravstvene dejavnosti predhodno v celoti izpolnil redni obseg programa določene vrste zdravstvene dejavnosti, kjer obstaja čakalna doba. 

Za javne zdravstvene zavode ZNUSZSZ v prehodnih določbah določa še dodaten pogoj za prejem sredstev ZZZS. In sicer morajo do 31. avgusta 2022 preveriti, ali pri njih zaposleni zdravstveni delavci še vedno izpolnjujejo vse pogoje za opravljanje zdravstvenih storitev pri drugem izvajalcu zdravstvene dejavnosti ali kot izvajalec zdravstvene dejavnosti, ki jih zahteva tretji odstavek 53.b člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (»ZZDej«). Način izkazovanja preverjanja v zakonu ni natančneje pojasnjen. Direktor javnega zdravstvenega zavoda zdravstvenemu delavcu tako izda pisno soglasje, če je med drugim izpolnjen tudi pogoj, da javni zavod sam nima potrebe po dodatnem, dopolnilnem delu oziroma delu, ki presega obveznost iz polnega delovnega časa zdravstvenega delavca.

Pričakovati je, da bodo direktorji javnih zdravstvenih zavodov izvajanje dodatnih zdravstvenih storitev nad rednim obsegom programa zdravstvene dejavnosti šteli za spremembo okoliščin, ki bo vzpostavila potrebo javnega zdravstvenega zavoda po dodatnem, dopolnilnem delu zdravstvenega delavca, ki presega obveznost iz polnega delovnega časa zdravstvenega delavca. Zato bodo številnim zdravstvenim delavcem že izdana soglasja najverjetneje preklicali. Šesti odstavek 53.b člena ZZDej namreč določa, da se izdano soglasje prekliče, če se spremeni okoliščina, da javni zavod sam nima potrebe po dodatnem, dopolnilnem delu oziroma delu, ki presega obveznost iz polnega delovnega časa zdravstvenega delavca.

ZNUSZSZ dodaten negativni pogoj določa tudi za izvajalce zdravstvene dejavnosti s koncesijo, saj ti v izvajanje zdravstvenih storitev nad rednim obsegom programa ne morejo vključiti zdravstvenih delavcev, ki so zaposleni pri javnih zdravstvenih zavodih (prvi odstavek 15. člena ZNUSZSZ). Obrazložitev navedene omejitve v zakonodajnem gradivu je skopa. V skladu s Predlogom ZNUSZSZ je namen »omejiti prelivanje kadrov, kar bi v praksi lahko onemogočalo izvajanje storitev nad programom. Zaposleni pri koncesionarjih naj bi namreč primarno opravljali zdravstvene storitve za lastnega delodajalca.« Zapis ni povsem razumljiv, domnevamo pa lahko, da »cilja« na tiste zaposlene, ki so pri koncesionarjih zaposleni le dopolnilno (npr. za 20 %) oz. za katere koncesionar ni glavni delodajalec. Obrazložitev je nejasna tudi pri pojasnjevanju obsega prepovedi. Po eni strani podrobno pojasnjuje, da se prepoved vključevanja zdravstvenega kadra nanaša na vse oblike sodelovanja, to je na pogodbo o zaposlitvi (za npr. krajši delovni čas), na civilnopravno pogodbo (npr. podjemna pogodba, pogodba o poslovnem sodelovanju), na delo prek statusne oblike samostojnega podjetnika in drugo. Po drugi strani pa obrazložitev molči, zakaj prepoved zajema samo dodatno delo pri koncesionarjih, ne zajema pa npr. dodatnega dela pri drugih javnih zdravstvenih zavodih. Tako javni zdravstveni zavodi kot koncesionarji namreč tvorijo mrežo javne zdravstvene službe in so (oz. naj bi bili) med seboj v enakopravnem položaju. Krovni Zakon o zavodih (»ZZ«), ki ureja opravljanje javnih služb v Republiki Sloveniji, namreč določa, da javne službe opravljajo javni zavodi, na podlagi koncesije pa tudi drugi zavodi (t. i. zavodi s pravico javnosti), ki imajo po izrecni zakonski določbi glede opravljanja javne službe pravice, dolžnosti in odgovornosti javnega zavoda. Poleg tega pa se koncesija lahko podeli tudi podjetju, društvu, drugi organizaciji ali posamezniku, ki izpolnjuje za opravljanje javne službe predpisane pogoje. 

Prav tako obrazložitev ne pojasni, zakaj ureditev ob novosprejetem omejevanju izbire dela zdravstvenim delavcem, zaposlenim v javnih zdravstvenih zavodih, še vedno brez omejitev omogoča pogodbeno sodelovanje med javnimi zdravstvenimi zavodi in tistimi zdravstvenimi delavci, ki so kot nosilci koncesije tudi sami izvajalci zdravstvene dejavnosti (sedmi odstavek 53.c člena ZZDej). Na isti pravni podlagi je še vedno dovoljeno tudi pogodbeno sodelovanje med javnimi zdravstvenimi zavodi in izvajalci zdravstvene dejavnosti, ki so pravne osebe. Tako zastavljen zakonodajni ukrep se zdi nedosleden in nesistematičen, saj omejuje le opravljanje zdravstvenih storitev zdravstvenim delavcem, ki so istočasno zaposleni v javnem zdravstvenem zavodu in pri koncesionarju, ne pa tudi zdravstvenim delavcem, ki kot nosilci koncesije še vedno lahko istočasno opravljajo zdravstvene storitve za lasten račun in na pogodbeni podlagi tudi za javni zdravstveni zavod. 

Zdravstveni delavci, ki zdravstvene storitve opravljajo pri več različnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti, so tako od septembra dalje postavljeni pred izbiro, kateremu izvajalcu zdravstvene dejavnosti se odpovedati, v primeru, da jim bo njihov glavni delodajalec preklical soglasje za delo pri drugih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Pri tem bodo kot enega izmed odločilnih kriterijev verjetno upoštevali tudi možne oblike nagrajevanja za dodatno opravljene zdravstvene storitve pri enem in pri drugem delodajalcu. V tem delu ZNUSZS nima posebnih določb. Trije novi dodatki, ki jih predvideva 16. člen ZNUSZSZ, med njimi dodatek za povečan obseg dela za posebne obremenitve, se namreč nanašajo le na primarno raven zdravstvene dejavnosti. Tu pa dodatnega oziroma dopolnilnega dela pri več različnih izvajalcih zdravstvene dejavnosti v praksi skoraj ni, saj so zdravstveni delavci običajno bodisi polno zaposleni v zdravstvenem domu bodisi so sami izvajalci zdravstvene dejavnosti na podlagi koncesije. 

Nagrajevanje zdravstvenih delavcev, zaposlenih na sekundarni ali terciarni ravni zdravstvene dejavnosti, bo za dodatno opravljene zdravstvene storitve še naprej urejeno enako kot doslej. To pomeni, da bodo zaposleni v javnih zdravstvenih zavodih za povečan obseg dela pri svojem delodajalcu dobili še del plače za delovno uspešnost v skladu s pogoji in z omejitvami, ki jih določa Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (»ZSPJS«). Če pa bodo kljub opisanemu še vedno imeli soglasje direktorja za delo pri drugem javnem zdravstvenem zavodu na podlagi podjemne pogodbe, jim bo ta pri plačilu upošteval največ bruto urno postavko plače glede na 53. plačni razred v skladu s tretjim členom Pravilnika o merilih za določitev višine plačila opravljanja zdravstvenih storitev po podjemni pogodbi ali drugih pogodbah civilnega prava. Ob povprečni 176-urni mesečni obveznosti javnih uslužbencev pri 3.385,03 evrski vrednosti 53. plačnega razreda v rednem delovnem času pomeni 19,23 EUR na uro bruto. 

Za koncesionarje navedene zakonske omejitve ne veljajo, zato bodo lahko svojim zaposlenim dodatno opravljene zdravstvene storitve v skladu s svojimi splošnimi internimi akti plačevali bodisi po urni postavki bodisi po številu opravljenih storitev. Zlasti plačilo po številu opravljenih storitev je za javne zdravstvene zavode zaradi odsotnosti merjenja števila opravljenih zdravstvenih storitev na posameznega zdravstvenega delavca (še) neizvedljivo.  

Avtorica: Katja Triller Vrtovec, odvetnica 

<< Nazaj na seznam